Moja zgodba

….”Zakaj to delaš?”

Od 2. junija, 201320 junija, 2020Brez komentarjev

….”Zakaj to delaš?” Je vprašanje zmeraj isto, ko ranim svoje telo. Tanek rez nato pa vedno več, vedno globje, dokler ti skoraj ne zmanjka nepoškodovane kože. In po tem sledi obžalovanje in samoobtoževanje, ko obljubiš da boš nehal z tem početjem a ti ne uspe. Čutiš kri, ki ti razjeda mehko tkivo  lati, slišiš tih zvok rezila, ko zarežeš z olajšanjem v svoje telo. Počasi se gnusiš sam sebi, ko si tako grdo obdelan a vseeno ne nehaš. Ne moreš. Dokler se ne raniš nisi potešen. Bolečina ni izlita. Ne najdeš druge poti, kot da se ob vsaki stiski vrneš na staro mesto. Hočeš končati svojo zgodbo življenja, ker ti je vse postalo tako zelo odveč, brez smisla. V svoji glavi izdelaš načrt kako se boš ubil in zgodbo sestaviš v celoti.

Včasih sem vesela, da me ni zaneslo in nisem storila nepredvidljivega dejanja. Včasih kričim in se jezim na svojo družino, ki mi ni pustila, da se poslovila. Vendar v nekaj sem prepričana: tu so, ob meni. Držijo me za roko in mi stojijo ob strani. Imam jih! Ne vem kaj bo jutri in ali bom nekega dne naredila strašno napako, vendar vem, da sem jih globoko v srcu hvaležna.

Življenje ni pravično in črte na zapestjih, mojih nogah, trebuhu so le znak da je včasih pretežko, da včasih obupamo. Nisem se še pozdravila in moja depresija obstaja.Sledi mi na vsakem koraku, vsak dan, vsako jutro. Bojim se le tega, da bo zmeraj tako. Zmeraj isto, zmeraj težko. Ker se mi zdi, da se vedno ne bom zmogla boriti.