Kakšna je tvoja samopodoba?

Verjetno ima vsak_a neko predstavo, kaj samopodoba je. Učbeniki pravijo, da je samopodoba skupek pojmovanj in predstav, ki jih imamo o sebi. Z drugimi besedami je to doživljanje samega sebe (Kompare, 2006). Tesno je povezana s samospoštovanjem in samozavestjo. Velik vpliv na razvoj samopodobe imajo naše izkušnje iz otroštva, uspehi, padci, odnos, ki ga ima okolica do nas … Še posebej so v adolescenci samopodoba, samospoštovanje in samozavest na preizkušnji. Mladostnica_k s slabo samopodobo bo to obdobje težko prebrodil_a, tisti z dobro samopodobo pa precej lažje. Oseba s slabo samopodobo, je do sebe kritična, negotova in ne zaupa v svoje sposobnosti. Mladostnice_ki, ki se samopoškodujejo, imajo pogosto slabo samopodobo, nizko samozavest in samospoštovanje, značilno pa je tudi izrazito sovraštvo do same_ga sebe. Negativna samopodoba je tudi eden izmed možnih sprožilcev samopoškodovanja.

Občutenje mladostnice_ka, da je neuspešna_en, in razočaranje, ki izvira iz tega, močno zaznamuje njeno_govo samopodobo. Negativno predstavo o sami_em sebi ustvari, ker ni zadovoljil_a svojih in/ali tujih visokih zahtev, ki izvirajo iz ponotranjenih pričakovanj in zahtev okolja. Napake, ki se po njenem_govem mnenju ne bi smele zgoditi, ocene, ki so bile slabe zaradi nezadostnega truda, ki ga je vložil_a v učenje, vplivajo na nenehno beganje negativnih misli in predstav o sami_em sebi ter postanejo tako ogrožajoče, da mladostnica_k pritiska ne zmore več zdržati. Nixonova in sodelavke_ci so s pomočjo študije ugotovile_i, da se kar 50 % vprašanih mladostnic_kov samopoškoduje, ker mislijo, da so slabe_i oziroma imajo slabe misli.

Kljub temu, da sicer poznamo definicijo, in da vemo, da naj bi bila samopodoba čim bolj pozitivna, je v praksi to precej lažje povedati kot narediti. Pravzaprav nihče ne želi o sebi misliti slabo … Tvoja samopodoba je tisto, kar vidiš v svojem edinstvenem ogledalu – tvoj odsev, ki ga vidiš samo ti. Čeprav izhaja iz nas samih, jo (pre)pogosto gradimo na osnovi informacij, ki jih dobimo iz okolice, saj nam druge osebe ves čas, tako besedno kot nebesedno, sporočajo njihov odnos do nas. Tako nam je velikokrat bolj pomembno to, kaj si mislijo druge osebe kot to, kaj si mislimo same_i.

V skladu s svojo samopodobo se tudi vedemo in odzivamo v različnih situacijah. Recimo, da zagledaš skupino sošolk_cev, ki o nečem govori in se zraven smeji – ko se približaš, utihnejo in te pozdravijo. Kaj si misliš ob tem? Da so se smejale_i tebi oziroma temu, kako izgledaš? Da so te opravljale_i? Da je en_a izmed njih povedal_a nekaj smešnega? Da si jih zmotil_a sredi pogovora, za katerega nočejo, da izveš? Da so slučajno takrat končale_i neko zabavno debato? Sploh opaziš kako spremembo?

Drug primer: Tehtnica pokaže, da imaš pet kilogramov več kot prejšnji mesec. Ko se v šoli preoblačiš za telovadbo, se ti zdi, da vse_i v garderobi gledajo v tvoj (vedno večji) trebuh, kar te spravi v še slabšo voljo. Ali bi imel_a občutek, da te vse_i gledajo in opažajo dodatne kilograme tudi, če zjutraj ne bi stopil_a na tehtnico?

Tvoj odziv v takšnih ali podobnih primerih je precej odvisen od tvoje samopodobe. Pogosto pomisliš in narediš ravno tisto, kar le dodatno potrdi tvoje mišljenje. Morda si že slišal_a za to: »Če misliš, da zmoreš, ali če misliš, da ne zmoreš – v obeh primerih imaš prav!« (Henry Ford)

Poznamo tri različne samopercepcije, ki bistveno prispevajo k formiranju samopodobe, in so (predvsem pri mladostnicah_kih) v ospredju:

• socialna (predstave in pojmovanja, kakšna je kakovost naših odnosov z drugimi – posebej z vrstnicami_ki, koliko smo priljubljene_i, kako smo sposobne_i sklepati prijateljstva …);
• akademska (pojmovanja in predstave o lastnih sposobnostih in učnih dosežkih na različnih področjih: doživljanje lastne učne (ne)uspešnosti, sposobnosti za učenje, zanimanja za šolske predmete, zaupanje v lastne intelektualne sposobnosti);
• telesna (predstave in pojmovanja, ki jih ima posameznica_k glede svojega telesa: deli se na dva dela: telesne sposobnosti in zunanji videz) (Kompare, 2006).

Maja Glonar Vodopivec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka na Centru za otroke in mladostnike v Ljubljani pravi, da imajo osebe, ki se samopoškodujejo, pogosto zelo nizko samopodobo. Same sebe doživljajo kot ničvredne, nimajo zaupanja vase in ne zaupajo v zunanji svet. Tudi dejstvo, da se mladostnica_k samopoškoduje, ji_mu ne vzbuja spoštovanja do sebe. Neredko poročajo o krivdi in sovraštvu do sebe že zaradi samega dejanja poškodovanja.

Mladostnice_ki, ki se namerno poškodujejo, se morajo zavedati, da so mnogo več kot oseba, ki se samopoškoduje. »Če za trenutek odmisliš samopoškodovanje, kdo pravzaprav si?«

Pametna_en, lep_a, debel_a, prijazna_en, talentiran_a. Velik_a, nerodna_en, mozoljast_a, športnica_k, frajer_ka, sramežljiv_a. »Si to res ti?«

• Mislim, da imam pri matematiki dobre ocene, torej sem uspešna_en pri matematiki in računanje mi leži.
• Mislim, da imam veliko prijateljic_ev, torej sem dobra družba.
• Mislim, da mi v šoli ne gre, torej sem neumna_en.

Nobeno sklepanje pravzaprav ni pravilno ali napačno … to je tvoje mišljenje, tako se vidiš in temu primerno se obnašaš. Takšna je tvoja podoba o sebi.

Kot sem že omenila, tvoj odsev oblikujejo tudi drugi; z umetnimi družbenimi normami, opazkami, vedenjem in modnimi »zakoni«. Kaj je kul in kaj ni, kaj je lepo in kaj ni.

• Mislijo, da moram nositi oblačila XS, torej sem debel_a.
• Mislijo, da moram znat nasmejat družbo, torej sem zabavna_en.
• Mislijo, da mi štrlijo ušesa, torej sem grd_a.

Poleg tega pa te definira še množica različnih situacij, saj si tudi otrok, brat in/ali sestra, sošolka_ec, glasbenica_k, prijatelj_ica … Si iskren_a, čustven_a, ali zaprt_a vase… Si tisto, kar misliš, da si, in zakaj si ne bi o sebi mislil_a nekaj dobrega?

Znaki nizke samopodobe:

Pri različnih ljudeh se znaki razlikujejo, nekateri izmed spodaj naštetih se lahko nanašajo na plahe ali nasilne osebe:

1. Občutek imaš, da nisi dovolj dobra_er – čeprav si
2. Imaš slabo zaupanje vase
3. Zaničuješ se
4. Preveč te je strah, da bi poskusil_a nove stvari
5. Nesigurna_en si v svoje zmožnosti in kvalitete
6. Za nič si ne prizadevaš, saj pričakuješ, da boš zamočil_a
7. Si plah_a in se ne trudiš uveljaviti
8. Pogosto si vzkipljiv_a
9. Izzivaš prepir
10. Bojiš se odziva oziroma reakcije drugih ljudi
11. Za svoje težave kriviš druge
12. Pogosto se prerekaš o malenkostih
13. Pretirano kritiziraš druge
14. Hodiš s sklonjeno glavo
15. Pogosto te skrbi, kaj si mislijo druge_i

Naj vam za konec tega članka povem skrivnost: S sabo je lahko zadovoljna_en le tista_i, ki se ne obremenjuje, kaj si bodo druge_i mislile_i o njej_m, in ve, da ljudje nismo ni popolni in brez napak! Nihče ni boljša_i ali slabša_i, nihče ni le (absolutno) »dobra_er« ali le »slab_a« … Vsak_a je v čem dobra_er in boljša_i od drugih ter v nečem slab_a in slabša_i od koga, s katero_im se primerja – zato neke pomanjkljivosti ne smejo biti pogoj za občutek (ne)sreče ali (ne)vrednosti. Vsak _a je lahko srečna_en ali nesrečna_en, ne glede na to, kako lep_a, bogat_a in uspešna_en je. Pozitivno samopodobo ima lahko vsak_a, ki spozna, da njena_gova sreča ne izvira iz stvari, ki jih ima ali nima, niti ji_mu ni treba slepo slediti drugim. Zaradi napak nismo nič slabše_i in tista_i, ki ne sprejema tvoje ne-popolnosti, ima v resnici težave sam_a s sabo, ne pa s tabo. Zares pozitivno samopodobo ima lahko le tista_i, ki se ne trudi, da bi za vsako ceno ugajal_a, temveč je tak_a, kot si sam_a želi biti. Okusi so tako ali tako različni in kar je všeč eni_emu, drugi_emu morda ni, zato si edino sam_a lahko merilo za svoje zadovoljstvo. In biti zadovoljna_en s svojim življenjem in s sabo točno tako_im kot si, je največja sreča, lepota in uspeh.