Povezava med samopoškodbenim vedenjem in samomorom je kompleksna in zapletena. Najpogosteje pri samopoškodbenem vedenju ni prisotnega namena, da bi s tem končal_a svoje življenje, temveč ravno nasprotno, da bi se počutil_a bolje. Zato samopoškodbeno vedenje običajno ne ogroža življenja, vendar pa je potrebno opozorilo, da lahko privede tudi do resne poškodbe.
.. režem se … po notranji strani stegen … ker enostavno ne zdržim več občutka krivde … ubija me da sem vedno vsega jaz kriva in da me obtožujejo stvari ki jih nisem nikoli storila … ne razumem kako nihče ne vidi kako trpim in da me že vse duši in da ne vem več kako dolgo bom še tako zdržala … držala vso bolečino v sebi in jo prekrivala z nasmehom … nočem se rezat, nočem se ubijat … sam hočem da gre bolečina ven iz mene … in to dosežem samo tako da se režem in režem in gledam kako počasi lije iz mene kri in z njo moja bolečina … (Aisha, www.tosemjaz.net)
Tudi če ne želiš umreti, se ti lahko zgodi, da pri rezanju zarežeš pregloboko, da pri opeklinah nastanejo trajne okvare telesnih tkiv, pri tvojih ranah lahko pride do vnetja.
Obenem pa obstaja večja možnost za poskus samomora pri tistih, ki se samopoškodujejo, kot pri tistih, ki se ne. Če samopoškodbeno vedenje traja dolgo časa, se ti morda tvoja situacija lahko zazdi vse bolj brezupna in brezizhodna. Zato so tiste samopoškodbe, ob katerih razmišljaš, da bi bilo bolje, da te ne bi bilo; da je vse brez smisla; da nimaš upanja, da ti bo kdaj bolje, ali da bi najraje umrl_a, bolj nevarne kot tiste, ob katerih se samo skušaš pomiriti. Tako težke misli, kot so tiste, da bi končal svoje življenje, ti zagotovo prinašajo hudo stisko. Zato skušaj čim prej o tem spregovoriti z osebo, ki ti lahko pomaga, in ki ji_mu zaupaš!
Nedavni komentarji