V spletnem članku z naslovom Kako mi strokovnjak_inja lahko pomaga? najdeš informacijo o tem, kakšen odnos lahko pričakuješ s strokovnjakinjo_om in kakšen naj bi ta odnos bil. V tem članku pa si lahko prebereš kratke predstavitve različnih strokovnjakinj_ov za duševno zdravje, ki so na voljo za strokovno pomoč mladim.
»preden kdorkoli to zacne brat naj ve, da se o tem NE mislim z nikomer pogovarjat v zivo, vkljucno s starsi. pa tudi to da mi vrjetno ni vec pomoci.« (Hoffnung, https://tusmo.si/vprasaj-za-nasvet/forum/)
Zakaj poiskati pomoč?
Ko se znajdemo v duševni stiski, se lahko soočamo z občutki ranljivosti, neuspeha, nemoči. Ko se tako počutimo, težko vidimo rešitve in ohranjamo upanje, da se bomo kmalu počutile_i bolje. Stiska lahko pomeni tudi, da imamo na kupu toliko težav, da niti ne vemo, kje bi začele_i … Če si tudi sam_a v takšni situaciji in začutiš potrebo po pogovoru, se mogoče bojiš, da ne boš našla_el besed ali pa si celo prepričan_a, da bi moral_a sam_a rešiti svoje težave, saj so vendar to tvoje težave, ne težave drugih.
»…ne vem, kako naj si poiščem pomoč, saj bi morala povedati staršem. In TEGA me je sram.« (Roxanne, https://tusmo.si/vprasaj-za-nasvet/forum/)
K strokovnjakinji_u lahko pristopiš sam_a. Lahko se zaupaš svetovalni_emu delavki_cu v šoli, osebni_emu zdravnici_ku ali odrasli osebi, ki ji zaupaš. Ta bo glede na tvoje težave presodil_a, kakšno pomoč potrebuješ in te bo po potrebi napotil_a naprej. Strokovnjaki_nje, ki delajo z otroki in mladostnicami_ki, so se v naslednjih primerih zaradi zakonodaje in etičnih standardov dolžne_i odzvati, reagirati: ogrožanje lastnega življenja ali življenja drugih, hujše ogrožanje lastnega zdravja ali zdravja drugih, če je ogrožen otrok in če je bilo izvršeno kaznivo dejanje. V primeru, da situacija ni takšna, v vajinem donosu velja načelo zaupnosti. Zaupnost je namreč ena izmed najpomembnejših sestavin dobrega svetovalnega odnosa, sicer je vsako svetovalno delo nesmiselno in nekoristno. Dobro je, če s strokovnjakinjo_om, ki te sprejme odpreš temo zaupnosti, da se pogovorita o tem, če in kako bosta v pogovore vključevala starše. Dober odnos in medsebojno zaupanje sta temeljna za uspešno svetovanje.
Kakšna je razlika med psihologinjo_om, psihiatrinjo_om in drugimi strokovnjaki_njami?
Ali si že slišal_a za besedno zvezo »strokovnjaki_nje na področju duševnega zdravja«? V ozadju tega poimenovanja se skriva kar nekaj različnih poklicev, najpogosteje omenjena sta psiholog_inja ali psihiatrinja_er. Poklica psiholog_inja in psihiatrinja_er delujeta na področju duševnih motenj ter duševnega zdravja, pri čemer je najbolj očitna razlika ta, da ima psihiatrinja_er medicinsko izobrazbo, medtem ko ima psiholog_inja psihološko izobrazbo. Prav tako psihiatrinja_er lahko predpiše zdravila, psiholog_inja pa ne.
Poglejmo še, katera so ključna znanja vsake izmed poklicnih skupin strokovnjakinj_ov. Glavna razlika med psihologinjo_om in klinično_im psihologinjo_om je, da ima slednja_i bolj poglobljeno znanje s področja psihoterapije.
Psiholog_inja, socialna_i delavka_ec, socialna_i pedagog_inja in specialna_i pedagog_inja lahko delajo v različnih okoljih, ne le v zdravstvu. Psiholog_inja pomaga ljudem, da se naučijo uspešneje soočati se z vsakdanjimi življenjskimi izzivi in duševnimi težavami, pri čemer uporablja tehnike, ki so znanstveno podprte, z upoštevanjem posamezničinih_kovih ciljev, vrednot, značilnosti ter okoliščin.
Socialna_i delavka_ec ima poglobljeno znanje s področja socialnih stisk, pomaga ljudem skozi težke situacije in jih pri tem varuje pred škodo ter prizadetostjo tako, da jih podpre pri njihovem reševanju težav.
Socialne_i pedagogi_nje delajo na različnih področjih. Tako kot ostale profile, jih lahko srečamo v šolah, vzgojnih zavodi, stanovanjih skupinah, nevladnih organizacijah… Znanja, ki jih uporabljajo pri svojem delu jim omogočajo, da posegajo v socialne sredine (družina, šola,…), kjer ima oseba primanjkljaj na način, ki temelji na opolnomočenju in iskanju virov moči posameznice_ka.
Specialne_i pedagogi_nje so posebej usposobljene_i za delo s posameznicami_ki s posebnimi potrebami. V Sloveniji po zakonodaji te posameznice_ke razvrstimo v naslednje skupine: osebe z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne osebe, gluhe_i in naglušne_i, osebe z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane_i, dolgotrajno bolne_i, osebe s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, osebe s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter nadarjene osebe.
Vsak_a posamezna_i strokovnjak-inja s področja duševnega zdravja mora presoditi, kako zahtevne so težave, ki jih imaš, da te lahko po potrebi ustrezno napoti. Z najtežjimi težavami se ukvarjata klinična_i psiholog_inja in psihiatrinja_er. Za obisk klinične_ga psihologinje_a je potrebna napotnica, ki jo izda osebna_i zdravnica_k splošne medicine. K psihiatrinji_u te lahko napoti osebna_i zdravnica_k z napotnico ali pa se v psihiatrični ambulanti naročiš sam_a. Nekatere_i delujejo samoplačniško. Psihiatri_nje redkeje izvajajo psihoterapevtske storitve (zaradi obremenitve z osnovnimi, zdravniškimi nalogami – zdravljenje z zdravili ipd.). Pri večini duševnih težav je psihoterapevtska obravnava vsaj do določene mere potrebna in koristna, neštetokrat pa nepogrešljiva.
Pedopsihiatrinja_er je psihiatrinja_er za otroke in mladostnice_ke in je zdravnica_k, z opravljeno specializacijo psihiatrije otrok in mladostnic_kov. Njeno_govo področje dela je zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnic_kov. K pedopsihiatrinji_u te lahko napoti osebna_i zdravnica_k z napotnico. Nekatere_i delujejo tudi samoplačniško.
Psihoterapevt_ka izvaja psihoterapijo in lahko dela v zdravstvenem zavodu ali pa ima samostojno prakso, ki je samoplačniška. Nekatere_i nudijo svoje storitve tudi v socialnovarstvenih programih, ki so za uporabnice_ke brezplačne. Psihoterapevtke_i pri svojem delu sledijo različnim psihoterapevtskim pristopom zato je dobro, da se pozanimaš, ali pristop ustreza tebi in težavam s katerimi se soočaš. Pomembno je, da ima psihoterapevt_ka opravljen specialistični študij psihoterapije in je pridobil_a naziv psihoterapevt_ka.
V Sloveniji še vedno nimamo veljavne zakonodaje s področja psihološke in psihoterapevtske dejavnosti, kar pomeni, da lahko te storitve ponujajo tudi ljudje brez ustrezne izobrazbe. Zato je pomembno, da se pozanimaš o pridobljeni izobrazbi in strokovnih izkušnjah posamezne_ga ponudnice_ka storitve, ter da ti pri tem nekdo pomaga. Zdravnico_ka, ki te napoti, vprašaj o tem, koga ti priporoča, posvetuj se v šolski svetovalni službi ali pa pri odrasli osebi, ki ji zaupaš (lahko je to učitelj_ica, sorodnica_k itd.).
Ker je na spletu ogromno kontaktov strokovnjakinj_ov in se je med vsemi dokaj preprosto »izgubiti«, ti predlagamo, da za kontakte najprej povprašaš pri zdravnici_ku, šolski svetovalni službi ipd. oziroma se pri njih posvetuješ, če postane iskanje kontaktov prezapletena ali neuspešna naloga.
Koristna stran za mladostnice_ke, ki je v angleščini, in bi ti utegnila biti zanimiva za prebiranje:
Nedavni komentarji