Življenje je lahko uganka. Za nekatere je pustolovščina, za mnoge pa je boj za preživetje. Kako se bomo borile_i in kakšne strategije bomo ubrale_i, je odvisno od mnogih dejavnikov in naših izkušenj.
Dejavniki, ki vplivajo na potek našega življenja, so starši, okolje, v katerem odraščamo, spolna usmerjenost in/ali spolna identiteta, naše_i prijatelji_ce …
Življenje je lahko en velik koktajl veselja, žalosti, jeze, zadovoljstva, razočaranj in še marsičesa drugega. Z izražanjem sreče, zadovoljstva, veselja pogosto nimamo težav. Kaj pa, ko smo jezne_i, žalostne_i, ko je v nas vse na meji velike eksplozije? Kaj storiti, ko naš boj za preživetje postane samopoškodovanje?
Samopoškodovanje je tvoja strategija
Samopoškodovanje je strategija preživetja. Kaj to pomeni?
Samopoškodovanje ti omogoči, da preživiš, ko ti je hudo, ko si jezna_en, žalostna_en. Lahko se ti zgodi, da sploh ne veš, kaj čutiš v sebi. Veš le, da ti bolečina ob samopoškodovanju pomaga. Z njo se lažje soočiš. Hudo duševno stisko, ki jo čutiš, lahko povzročijo dogodki, ki so se ti zgodili; nekaj, kar ti je oseba rekla in te je močno prizadelo.
Ko se soočaš z vsemi čustvi, se na njih odziva tudi tvoje telo. Tvoje telo je kot v krču; pospešeno dihaš ali pa imaš občutek, da te duši; tvoj srčni utrip je hitrejši. Čutiš, da moraš nekaj storiti, da boš umiril_a svoje misli, telo in čustva. Umiriš se tako, da se samopoškoduješ. V trenutku, ko začutiš bolečino na svoji koži, se tvoje telo in misli počasi začnejo umirjati.
Čas po samopoškodovanju
Se ti zgodi, da po samopoškodovanju čutiš razočaranje in nemoč, krivdo? Ali pa si jezna_en na sebe, ker si sam_a sebi obljubil_a, da tega ne boš več počel_a? Po ponovnem samopoškodovanju takšni občutki niso nič nenavadnega.
Zaradi svojega vedenja se lahko znajdeš v stiski. Svoje stiske lahko olajšaš tako, da se o njih pogovoriš z osebo, ki ji zaupaš.
Pogovori se o svojem samopoškodbenem vedenju z zaupanja vredno osebo
Odločitev, da se želiš z nekom pogovoriti o svojem samopoškodbenem vedenju, je zelo pogumna.
Lahko da že veš, s kom se želiš pogovoriti, lahko da ne.
Zagotovo mora biti to oseba, ki ji zaupaš: prijatelj_ica, partner_ka, sestra, brat, mama, oče… Naj bo to oseba, ob kateri se počutiš dobro.
Kako se bodo odzvale_i?
O svojem vedenju spregovori takrat, ko boš čutil_a, da si pripravljen_a in se boš počutil_a dovolj močno_ega!
Popolnoma normalno je, da te je strah, kako se bo oseba odzvala na tvoje besede
Možnih je več načinov:
- Oseba te lahko posluša in ti skuša pomagati. Ne obsoja tvojega vedenja in te skuša razumeti.
- Oseba te ne želi poslušati. Izrazi željo, da se o tem pogovoriš z nekom drugim, npr. strokovnjakinjo_om.
- Oseba se lahko odzove negativno. To pomeni, da nad tvojim vedenjem izraža jezo; te obsoja; ti prepoveduje samopoškodovanje; ti grozi, da bo povedala tvojim staršem …
Skoraj vsi ljudje delujemo na podoben način. Ko se soočamo z neznanim, nas postane strah. Neprimerna reakcija tvoje_ga zaupnice_ka je lahko posledica njenega_govega neznanja ali občutka, da ti ne zna pomagati. Najlažje zanj je, da ti samopoškodovanje prepove, ali pa ti grozi, kaj bo storil_a, če boš s samopoškodovanjem nadaljeval_a.
Kaj če nimam nikogar, komur bi lahko zaupal_a?
Če čutiš, da nimaš nikogar v svoji bližini, s komer bi se lahko pogovoril_a o svojem samopoškodbenem vedenju, se lahko zaupaš tudi drugače.
Na spletu se preko raznih forumov lahko obrneš na ljudi, ki pomagajo s svojimi nasveti. Na mnogih odgovarjajo tudi strokovnjaki_nje. Splet je razmeroma varen način za tebe, saj ni osebnega stika. Kljub temu se lahko zgodi, da naletiš na negativne odzive. Pomoč in sogovornico_ka lahko poiščeš tudi v naši spletni svetovalnici.
Svojo_ega zaupnico_ka lahko poiščeš tudi med odraslimi. Lahko je to učitelj_ica, ki ti je pri srcu, šolski_a psiholog_inja ali strokovnjaki_nje na svetovalnih centrih.
Nedavni komentarji