Prijatelj_ica je nekdo, ki mu v svojem življenju namenimo poseben prostor. Z njo_im delimo vse lepe stvari in tudi tiste manj lepe. Pa vendar se lahko zgodi, da se naš prijatelj_ica ujame v začaran krog težav, o katerih nerad_a govori, jih celo prikriva. Eden izmed načinov reševanja problemov je tudi samopoškodovanje. Žal ta pojav ne izbira ljudi in prav lahko se zgodi, da naš prijatelj_ica postane ena_den izmed tistih, ki se namerno poškodujejo.
Zgovoren dokaz, da se nekaj dogaja z našim prijateljico_em, so lahko roke, nenehno povite v povoje. Dejstvo, ki ga ne moremo kar tako spregledati, pa vendar … Prijateljici_u lahko »med vrsticami« damo vedeti, da smo seznanjene_i z njenim_govim rezanjem, in da tega ne odobravamo. Lahko ji_mu grozimo s posledicami, ki jih bo prineslo ponovno rezanje. Ali pa si zatisnemo oči in vse skupaj enostavno spregledamo. Kakšne občutke lahko zbudijo takšni odzivi, zelo nazorno ponazarjata sledeča citata:
Osebam, ki se samopoškodujejo, ni enostavno govoriti o tem in na svoja dejanja pogosto niso ponosne. Dejstvo, da nam je prijatelj_ica zaupal_a svojo težavo, je znak, da nam naš prijatelj_ica ZAUPA. Njihovo zaupanje lahko pomeni velik korak v smeri reševanja te stiske in zagotovo prinaša olajšanje.
Imela sem srečo, da sta v moje življenje nepričakovano vstopili dve prijateljici, ki sta imeli pomembno vlogo v mojem samopoškodovalnem vedenju. Njuna prva reakcija je bila sicer neprimerna, vendar sta se odločili, da mi bosta pomagali po svojih najboljših močeh. Pomagali sta mi s tem, da sta me sprejemali tako kot sem bila in me imeli radi. Skupaj smo se smejale, jokale, kričale… V odnosu, ki smo ga imele, sem prvič po dolgem času dobivala pozitivna sporočila o sebi. Z njuno pomočjo se je moja samopodoba počasi začela izboljševati in istočasno je začela rasti želja po prenehanju z rezanjem. Nudili sta mi to, kar sem takrat najbolj potrebovala. Odnos, v katerem sem se počutila varno, sprejeto in predvsem normalno, kljub temu, da sem se rezala.
Pomembno je, da se zavedamo, da njihovih težav ne moremo rešiti čez noč. Če bi prijatelj_ica izbiral_a med tem, ali bi nam zaupal_a svojo težavo, in tem, ali bi prenehal_a s tem vedenjem, bi prav gotovo izbral_a slednjo rešitev. Pa vendar reševanje tega problema pogosto zahteva strokovno pomoč zdravnic_kov in drugih strokovnih delavk_cev, ki imajo znanje in izkušnje. Zato moramo biti pri reševanju prijateljičinega_evega problema realistične_i in ne smemo pričakovati, da mu bomo v celoti lahko pomagale_i same_i.
Torej, kaj lahko storimo? V nadaljevanju je nekaj korakov, ki nam bodo lahko pri tem v pomoč.
1. Ne obsojajmo prijateljičinega_evega početja in ne zahtevajmo, da takoj preneha s tem početjem.
S postavljanjem pogojev in obsojanjem bomo prijateljico_a le odvrnili od sebe in najverjetneje dosegli le to, da naš prijatelj_ica ne bo zaupal_a nikomur več. Omenili smo že, da samopoškodovanje ni nekaj, na kar so ti ljudje ponosni. Odločitev, da nekomu zaupajo svojo težavo, je težka in terja precej poguma. Pogosto se bojijo, da jih ne bomo razumele_i, in da ne bomo želele_i več biti njihove_i prijatelji_ce.
2. Informiranje
V pomoč nam bodo informacije o tem, kaj je samopoškodbeno vedenje, ter zakaj se ljudje samopoškodujejo. Tako bomo lažje razumele_i prijateljičino_evo početje.
3. Pogovarjajmo se z njo_im
Prijateljici_u povejmo, da njenega_govega početja ne obsojamo, in da bi ji_mu radi pomagali, kolikor je v naši moči. Včasih se lahko zgodi, da se o tem ne bo želel_a pogovarjati. Takrat ji_mu lahko rečemo, da smo ji_mu na voljo, ko bo za to sam_a pripravljen_a.
4. Poskušajmo razumeti njena_gova čustva
Tovrstno početje naše_ga prijateljice_a ne pomeni, da je slaba oseba. Najverjetneje so čustva, ki jih naš prijatelj_ica doživlja, tako močna, da se z njimi ne zmore spopasti na drugačen način, kot tako, da se samopoškoduje. Lahko rečemo, da razumemo njena_gova čustva, in da ji_mu želimo pomagati poiskati drugačen način spopadanja s temi čustvi. Izogibajmo se izjav, s katerimi bi prijateljici_u posredovale_i sporočilo, da njene_gove bolečine ne jemljemo resno (»Pa saj ti ne more biti tako hudo v življenju…« ali »Pa saj imaš čudovito življenje…«).
5. Poskušajmo najti druge načine, s katerimi bi se naš prijatelj_ica spopadla_el s čustvi.
Če se naš prijatelj_ica samopoškoduje v situacijah, ko občuti neizmerno jezo, ji_mu lahko predlagamo tek ali kričanje, s čimer bo sprostil_a to jezo. Predlagamo lahko skupni sprehod, pogovor, trganje časopisnega papirja, igranje glasne glasbe, ples, dihalne vaje, stiskanje kock ledu. Primerno strategijo spopadanja lahko poiščemo skupaj s prijateljico_em. Ti načini se lahko izkažejo za učinkovite, vendar se moramo zavedati, da je ta učinek lahko kratkotrajen, kar pomeni, da pomagajo na kratek rok in ne pomenijo nadomestila za strokovno pomoč.
6. Prijateljici_u lahko predlagate, da poišče pomoč na naši spletni strani, kjer bo lahko svoje težave oziroma čustva zaupal_a strokovnjakinjam_om oziroma tistim, ki imajo enake težave. Vendar moramo biti pri tem previdne_i: nekatere spletne strani na nek način promovirajo občutek solidarnosti in samopoškodovanje opredeljujejo kot nekaj, kar je »kul«. Vemo, da temu ni tako, in da gre v resnici za resen problem, ki lahko ogroža prijateljičino_evo življenje in ga moramo reševati in ne spodbujati.
7. Zaupajmo prijateljičine_eve težave nekomu drugemu.
Lahko se zgodi, da nas bo prijatelj_ica prosil_a, da njene_gove skrivnosti ne zaupamo nikomur. Odgovorimo ji_mu lahko, da njene_gove prošnje ne bomo mogle_i uslišati, saj nas resnično skrbi zanj_o, in da si zasluži pomoč, ki ji_mu bo pomagala premagati njene_gove težave. Prijateljičino_evo težavo lahko zaupamo našim staršem, šolski_emu psihologinji_u, učiteljici_u, trenerki_ju oziroma osebam, s katerimi je naš prijatelj_ica blizu, in za katere smo prepričane_i, da ne bodo obsojale_i in bodo pripravljene_i pomagati. Prijatelj_ica bo na začetku lahko jezna_en na nas, vendar naj nas njegova reakcija ne preseneti oziroma vzbudi občutka krivde, da smo ga izdale_i. Zelo so spodbudni rezultati študij, ki so pokazale, da je 90 % tistih, ki so se samopoškodovale_i, s tem prenehala v enem letu po tem, ko so začele_i z zdravljenjem oziroma psihoterapevtsko pomočjo.
8. Bodite svoji_emu prijateljici_u dober zgled.
V življenju poleg lepih stvari izkusimo tudi tiste manj lepe. Nekatere_i več, druge_i manj. Jeza, izguba, žalost, krivda, razočaranje so čustva oziroma občutki, ki jih je izkusila že večina med nami. Spopadanje z njimi pa zahteva določene veščine, ki nam pomagajo pri reševanju le-teh. Večina izmed nas ve, kako se pomiriti v takšnih situacijah, kako ustrezno izraziti bolečino ter kako in kje poiskati ustrezne rešitve. Govorimo o strategijah, ki pa jih žal ne zmore vsak_a. Zaradi tega smo lahko našim prijateljicam_em dober zgled in lahko se celo zgodi, da se bodo od nas tega celo naučile_i.
Dejstvo, na katerega moramo prav tako biti pozorne_i je, da lahko samopoškodovanje ogroža življenja teh ljudi. Lahko povzroči hude poškodbe in celo smrt. Ljudje, ki se samopoškodujejo tvegajo okužbe, izgubo krvi, povečan strah. Mnogokrat se počutijo osamljene_i in depresivne_i.
Zato je pomembno, da se ustrezno odzovemo na njihov »krik na pomoč«, in če je le možno, naredimo največ, kar zmoremo. Vendar počasi, korak za korakom. Ne bojmo se pomagati prijateljici_u. Včasih je lahko že naša najmanjša skrb zaradi tega tisto ključno, kar naš_a prijatelj_ica potrebuje.
Lahko bi rekla, da je to ena izmed stvari v življenju, ko rečemo, da nam mora v glavi narediti »klik«. S tem mislim trenutek, ko spoznamo, da ne delamo prav in da moramo svoje navade spremeniti. Dokler se nam to ne zgodi, nam lahko pomaga najboljši terapevt, pa njegovi nasveti ne bodo padli na plodna tla.
Ko bomo sprejele_i odločitev, da želimo pomagati naši_emu prijateljici_u, se lahko celo zgodi, da prijatelj_ica ne bo želel_a naše pomoči in jo bo vztrajno odklanjal_a. Zaradi tega bomo mogoče žalostne_i, zaskrbljene_i, tudi jezne_i, še posebej če bomo vedele_i, da smo edine_i, ki vemo za njeno_govo težavo. Težko je, ko prijatelj_ica odklanja našo pomoč, še posebej ko je ogroženo njeno_govo življenje. V tem primeru lahko poiščemo pomoč odrasle osebe, ki ji zaupamo.
Nedavni komentarji