Najina zgodba

Življenje nam prinese marsikaj. Lahko je lepo, pogosto pa je tudi zelo kruto. Ni pravično, res je in ni lahko. Veliko lažje pa je, če imamo ob sebi nekoga, s katerim lahko ob takih trenutkih hodimo z roko v roki. Lepo je, če imamo prijateljico_a. Z njo_im delimo svoje strahove, pričakovanja, sanje… Se skupaj jokamo, smejimo, jezimo in robantimo nad večno nepravičnostjo dejstev pred katere nas postavi življenje, ko smo najstnice_ki. Še dobro, da jih imamo.
Pred vami je zgodba o prijateljstvu. Govori o vsem, kar nam življenje lahko prinese. Veselje, žalost, jezo, razočaranje, upanje, ljubezen, pripadnost in še mnogo več. Predvsem pa je to zgodba dveh prijateljic, ki sta se odločili, da si bosta stali ob strani ne glede na to, kako kruto je življenje do njiju.
Hvala obema, ker sta pripravljeni z nami deliti svojo zgodbo.

                                   Mateja Vilfan

Prijatelji so kot zvezde, čeprav jih ne vidiš veš, da so tukaj!

Velikokrat se ne zavedamo in ne vidimo prijateljico_a v težavah. Težko je odkriti rane saj ponavadi to dela na zelo skritih mestih. Ampak kaj storiti, ko vidiš najboljšo_ega prijateljico_a v ranah in veš, da te niso posledice padca, pretepa, ampak vidiš, da so to rane samopoškodovanja. Boš tiho in se delal_a, kot da ni bilo nič? Boš šla_el do svetovalne_ga delavke_ca in pokazal_a s prstom na njo_ega? Boš šla_el do njenih_govih staršev in jim povedal_a, kaj si videl_a, in ji_mu zakuhal_a še večje težave? Ne smeš biti tiho in ne smeš pa biti preglasna_en. Prav je, da prijateljici_u ponudimo pomoč in pogovor ter ji_mu stojimo ob strani.

Dnevi so se spreminjali v mesece, ampak nisem opazila sprememb. Še vedno je bila vesela, razigrana prijateljica, ampak tisti dan … bilo je grozno … s pevskimi smo imeli nastop in prišla je k meni.

V takšni situaciji sem se znašla tudi jaz. Že nekaj časa mi je bila najboljša prijateljica. Natančneje rečeno, najboljša prijateljica od prvega razreda osnovne šole. Bila je nekaj časa moja sošolka, potem pa se je preselila in zamenjala šolo. V prvem letniku pa sva spet postali sošolki. Veliko sva se družili, zaupala mi je vse, samo tega ne, da se samopoškoduje. Dnevi so se spreminjali v mesece, ampak nisem opazila sprememb. Še vedno je bila vesela, razigrana prijateljica, ampak tisti dan … bilo je grozno … s pevskimi smo imeli nastop in prišla je k meni.

Dolgo sva se pogovarjali in zganjali norčije, zato ji je tudi postalo vroče, zavihala si je rokave. Ni bila dovolj pazljiva in lahko sem uzrla njene sveže rane, komaj prekrite s krasto. Vzelo mi je sapo, nisem pričakovala tega, še posebej ne od nje, tako nasmejana kot je. Kaj se je zgodilo? Kaj jo muči? Ima doma težave? Se je s kom skregala? Zakaj mi ni zaupala svojih problemov? Ampak niti enega vprašanja ji zaradi šoka nisem morala zastaviti, lahko sem pokazala le s prstom na rane in jo zaskrbljeno pogledala. Vrnila mi je še bolj preplašen pogled in zelo po tiho dejala: »oprosti«. Takoj sem lahko prepoznala izraz, ki mi je povedal preveč. Bila sem tako jezna nase, tako užaljena, da nisem morala narediti drugega, kot jo najprej »ošamariti«, nato pa objeti.

Bilo je grozno, poskušala sem jo potolažiti, a njen napad joka se je stopnjeval, hlipala mi je v uho: »oprosti nisem hotela«, jaz pa sem lahko le zadrževala solze in jo močno stiskala k sebi. Bila sem zgubljena, nisem vedela kako in kaj, kako naj jo spravim ven iz tega. Jo bom lahko,  zakaj je sploh padla tako globoko, se bo pobrala?

Ko sem kasneje razmišljala, sem ugotovila, da ni prav, da sem ji prislonila zidarsko. Takrat se je zlomila in zjokala se mi je na rami, imela sem jo v objemu. Nikoli je še nisem videla takšne, ne tako objokane, ne tako ranljive, in zavedala sem se, kako me bolijo njene solze. Veliko bolj sem si jo želela videti nasmejano, kot pa objokano in razmazano od barvice za oči. Bilo je grozno, poskušala sem jo potolažiti, a njen napad joka se je stopnjeval, hlipala mi je v uho: »oprosti nisem hotela«, jaz pa sem lahko le zadrževala solze in jo močno stiskala k sebi. Bila sem zgubljena, nisem vedela kako in kaj, kako naj jo spravim ven iz tega. Jo bom lahko,  zakaj je sploh padla tako globoko, se bo pobrala? Bolj ko sem razmišljala, kje sem bila, ko me je potrebovala, težje je bilo zadrževati solze in kmalu sem tudi sama dobila napad joka. Sedeli sva v moji sobi na tleh, bili v objemu in samo hlipali in točili solze ena drugi na ramo.

Ura pa se je kmalu približevala uri kosila, morali sva se umiriti in obrisati solze ter sledi razmazanega »makeup-a«. Ni minilo ravno veliko časa, ko sva se umirili in uredili, ko je po naju prišla moja mami, da je na mizi že kosilo. Nisva bili zmožni drugega, kot le to, da sva prikimali, mami naju je malo postrani pogledala, vendar ni rekla ničesar. Midve sva se še enkrat objeli, preden sva odšli na kosilo. Jedli sva v tišini in rekli nisva ničesar, bili sva v svojem svetu, tu pa tam so naju starši kaj vprašali, a sva le prikimali, odkimali ali skomignili z rameni. Po kosilu sva odšli v mojo sobo in se vanjo tudi zaprli. Pa kakšni uri sva bili ponovno pripravljeni spregovoriti. Iz mene so se ulila vprašanja: »Kako, zakaj, od kdaj, zakaj mi nisi nič povedala za to, kdo je sploh kriv?« Pogledala me je s pogledom, ki mi je pravil, ne tako hitro.

»Veš, že nekaj časa sem v tem, ne najdem izhoda, ne najdem druge tolažbe kot to, da se poškodujem, poškodujem samo sebe, ne cenim se, ne znam se cenit, za vse sem vedno kriva jaz, vsi se znašajo nad mano in ne zdržim več, ne morem zdržati, zakaj pravzaprav sem tukaj, nikomur ni mar zame, me ima sploh kdo rad?«

Prijela je mojo roko in jo dala v svojo dlan, jo močno stisnila in se mi zazrla v oči.  Začela je. »Veš, že nekaj časa sem v tem, ne najdem izhoda, ne najdem druge tolažbe kot to, da se poškodujem, poškodujem samo sebe, ne cenim se, ne znam se cenit, za vse sem vedno kriva jaz, vsi se znašajo nad mano in ne zdržim več, ne morem zdržati, zakaj pravzaprav sem tukaj, nikomur ni mar zame, me ima sploh kdo rad?« V očeh so se mi nabirale solze. Kako lahko tako sploh misli o sebi, tako super oseba kot je, zakaj ima takšen odnos do sebe, res ne vidi nobene pozitivne stvari na sebi, v svojem obnašanju, v svojem karakterju, tega ne morem razumeti. Vedno mi je bila vzor, tista, po kateri sem se ravnala. Bolelo me je. V očeh sem imela vedno več solz in v grlu vedno večji cmok. Ampak nisem se pustila predati žalosti in obupu, vseeno sem ji globoko pogledala v oči. Bilo je težko. Če bi ona spustila samo solzico, bi jaz planila v neustavljiv jok. Tako težko je bilo. Ni jokala, le nemo, nekoliko bledo mi je zrla nazaj v oči in upirala pogled vame. S tihim hripavim glasom sem preplašeno začela: »Lubica, zame si bila vedno nekaj posebnega, vedno si verjela vame, ko so drugi že obupali, bila si tukaj, ko sem te resnično potrebovala, in prisluhnila si mi tudi takrat, ko je šlo za kakšno malenkost, ki pa je meni pomenila vse. Že od nekdaj si mi vzor, že od nekdaj obožujem tvoje petje in risanje. Tako talentirana si, in tako sem ponosna nase, da sem tvoja prijateljica, vsaka moja skrivnost je pri tebi najbolj na varnem, in macica moja veš, ni prav, da tako misliš o sebi, ker si res enkratna osebica, tako brihtna pametna bučka si in tako luštna. Ne morem in ne znam razumeti, kaj se je zgodilo, da je prišlo do tega.« Zmožna ni bila reči ničesar, a se mi je vseeno v zahvalo nasmehnila in v očeh sem videla, kako hvaležna mi je.

Nisem si pustila, da bi me iskrice v njenih očeh zmotile. Nadaljevala sem: »In beba moja, tega dejanja ti ne morem preprečiti in ne morem ti tega prepovedati, vendar maca želim le, da mi javiš, ko se to zgodi, lahko prej, lahko med, lahko po, samo da vem, da bom vedela, da si v redu, da ne bom vsak dan, ko te ne bo v šolo, na trnih. Od tebe bi samo rada, da mi javiš, da bom res na tekočem, ker zate me res skrbi najbolj na svetu.« V očeh so se ji nabirale solze. Moja roka je še vedno počivala v njeni dlani. Njeno roko sem malo močneje stisnila, jo s palcem iste roke pogladila po hrbtišču in ji s pogledom polnim upanja pogledala v oči. V očeh sem zasledila zadrževanje solz, katere kmalu ni zmogla več zadrževti. Planila mi je objem. Zdi se mi, da so bile to nekoliko drugačne solze, solze zahvale in odrešenja. Tokrat mi v uho ni hlipala »oprosti«, temveč: »Hvala ti, hvala da me imaš rada, hvala ti za vse.« Malo me je odmaknila od sebe, ne veliko, le toliko, da me je lahko pogledala z objokanimi modro-sivimi očkami. Na obrazu je bil viden nasmešek. Nenadoma pa je zresnila pogled, bil je zelo resen ter dejala: »Beba, obljubim ti, da ti bom sporočila, ti boš vedno prva, ki bo zvedela, ko se bo zgodilo«, vsako črko je previdno in resno povedala, medtem ko me je gledala z njenimi očkami.  Verjela sem temu pogledu in vsaki izrečeni besedi, mislim da ni človeka, ki ne bi verjel. Napočil je čas, ko sva morali oditi na koncert, pot do tja je bila sproščena in tema pogovora je nanesla na povsem druge tematike.

Bila je ona. Preplašeno sem prijela telefon v roko in se oglasila. Še bolj preplašeno sem v telefon rekla: »Živjo«. Moj strah je bil upravičen.

Mislim, da je minil dan mogoče dva, ko mi je proti večeru zazvonil telefon, tako okoli sedmih, pol osmih. Bilo je nenavadno, pričakovala nisem nobenega klica. Leno sem se skobacala iz postelje do mize in pogledala na telefon, kdo me moti med počivanjem, bila sem malo besna. Ko pa sem videla, kdo me kliče, mi je obstal svet. V glavi mi je odmevalo: »To ni mogoče.«  Bila je ona. Preplašeno sem prijela telefon v roko in se oglasila. Še bolj preplašeno sem v telefon rekla: »Živjo«. Moj strah je bil upravičen. Na drugi strani telefona sem zaznala zvoke hlipanja. Sesedla sem se. Milo rečeno sem se psihično zrušila, nisem vedela kod in kam, kaj naj ji rečem, kako naj jo potolažim in umirim? Sem sploh dovolj močna za to? Čez nekaj trenutkov sem v telefonu zaslišala znani glas. Jokajoče mi je hlipala: »Beba, oprosti mi prosim«. Takoj sem vedela koliko je ura in kaj se dogaja, vendar kako jo naj potolažim? Čeprav nisem videla njenih solz, sem jih čutila. Ali je lahko še hujše, sem se neprestano spraševala. Takrat se mi je to zdelo nemogoče. Iskala sem besede, iskala in iskala, vendar mi jih ni uspelo najti. V grlu se je pojavljal vedno večji cmok in moj glas je bil vedno bolj hripav, v očeh so se mi začele nabirati solze.

Previdno, nekoliko nesigurno sem s solzami v očeh začela: »Macica, nisem jezna nate in nikoli ne bom, vesela sem, da si me poklicala in mi povedala.« Iz slušalke sem zaslišala še močnejši jok. Nisem je hotela spraviti v še večje solze. Želela sem jo pomiriti, ampak nisem vedela kako. Vseeno sem z upanjem, da jo pomirim, nadaljevala: »Veš, veliko mi pomeni, da si me zdajle poklicala, res, ne morem ti opisat tega veselja, vendar me vseeno skrbi. Si v redu, boš lahko sama ali pridem do tebe?« Še vedno mi je hlipala v slušalko: »V redu sem, v redu bom, ne skrbi zame.« Zadnji del stavka me je prizadel, zadrževala sem solze. Kako me naj ne bi skrbelo za mojo najboljšo prijateljico, ki medtem ko se pogovarja z mano, krvavi iz noge, bokov, mogoče rok. Zato sem se odločila, da ji povem: »Macica, vedno me bo skrbelo zate in vedno bom tukaj, ko me boš potrebovala, lahko me pokličeš tudi ob 3h zjutraj, pa te ne bom nahrulila, zakaj me budiš in klicariš sredi noči. Tudi če bo to samo zato, ker ti bo dolgčas, vedno imam čas zate. Se boš lahko umirila in mi povedala, kaj je bilo, ali še nisi pripravljena? Tudi če mi še nisi pripravljena povedati, kaj se je zgodilo, ti verjamem, da si imela tehten razlog, in čakala bom tako dolgo, dokler mi sama ne boš pripravljena povedati. In ne bom silila vate. Veš, najrajši te imam, beba moja.« Nekaj časa sem v slušalki slišala le hlipanje, nato pa je zelo po tiho začela: »Hvala ti, hvala, da me imaš rada in me razumeš, boljše prijateljice si ne bi mogla izbrati, res hvala ti za tole. Tebi sem vedno vse pripravljena povedati …  Bil je zelo napet dan, že zjutraj sem vedela, da se dan ne bo končal dobro, bila sem nenaspana in rahlo togotna. In ko sem prišla v kuhinjo na zajtrk, je bilo razpoloženje ubijalsko, vsi so bili napeti in tečni. Starša sta se na vse drla brez razloga in tudi jaz sem ju poslušala. Ampak to še ni bilo najhuje. Tako sem imela cel grozen dan, proti večeru pa … planila je v solze, neustavljive solze.  Plašno sem začela hlipati v slušalko: »Bebika, no vse bo vredu, ej ej ej pšš pšš, umiri se, prav? Tukaj sem maca, čeprav me ne vidiš, sem ob tebi in v mislih te objemam, lubika moja zlata, no vse bo še vredu, vse se bo še poštimalo noo …«

Takšni večeri so se ponavljali in ponavljali drug za drugim. Ko sem mislila, da gre že na bolje, je sledil ponovni padec. Vsak večer sem hodila spat v skrbeh, noči so bile neprespane, skrbelo me je na vsakem koraku.

Na mojo srečo se je nekoliko umirila in zelo žalostno nadaljevala: »Skregala sem se z osebo, ki mi je kot sestra, tako kot ti, tako dolgo je že bila ob meni, sedaj pa me je zapustila, odšla je brez pozdrava, tako enostavno je to storila, mene je pa spravila v pogubo.« Nisem vedela, kaj naj naredim, nisem vedela, kaj ji naj rečem nazaj, preprosto tako sem bila v šoku, da sem ostala brez besed. Začela sem globoko dihati in močno zadrževati solze. »Kaj ji naj rečem?«, mi je odmevalo v glavi. Vedela sem, da če se bom jaz zlomila, se bo ona še bolj. Zelo boječe in previdno sem začela sestavljati črke v besede in besede v stavke tako, da je na koncu zvenelo nekako takole: »Lubika moja zlata, če te je zapustila brez pozdrava, potem verjemi, da te tudi po vseh teh letih ni vredna, in če bi ji bila res tako pomembna, kot ti je govorila, da si ji, potem tudi ne bi nikoli pomislila, da bi se odpravila po svetu brez tebe. Ampak ne glede na to, da je odšla, verjemi, da se bo vrnila, ker bo ugotovila, kaj je resnično izgubila.« Pogovor je tisti večer trajal še dolgo v noč in zaspala sem v solzah.

Takšni večeri so se ponavljali in ponavljali drug za drugim. Ko sem mislila, da gre že na bolje, je sledil ponovni padec. Vsak večer sem hodila spat v skrbeh, noči so bile neprespane, skrbelo me je na vsakem koraku. Vsak dan, ko je ni bilo v šoli, se je v meni prebudil strah, ki mi je pravil: »Kaj, če sem jo zgubila, kaj če se ji je kaj zalomilo, kaj če je nikoli več ne bom videla? Bi zdržala v življenju brez nje in njene opore ter pomoči?« In  vsakič, ko mi je poslala sporočilo, da je bolna, da ima pregled ali pa tekmo, se mi je iz srca odvalil velik kamen skrbi. Vsi so si želeli fanta/punco, nov telefon, računalnik jaz pa ne … Želela sem si samo, da bi ona odnehala s tem početjem, da bi našla kakšno razvedrilo in ne uteho v nožu na njeni koži.

Mislila sem, da bom kos vsemu temu. Ampak po nekaj mesecih nisem več bila. Zgodilo se je najhuje, padla sem tudi sama. Tisti dan zjutraj se mi je zdelo, da bo popolnoma običajen dan. Prve ure v šoli je bilo kar mirno. Proti koncu pouka smo imeli manjši spor, vendar nič kritičnega. Po pouku sem se dobila s fantom. Bil je nekaj tečen, skregala sva se in to zaradi neke malenkosti. Najhuje je bilo to, da sva se takrat sploh prvič skregala. Tisti dan sem bila v obupana. Zavračala sem pogovore, cel dan nisem jedla nič, tudi pila sem bolj slabo, bila sem sama s sabo v svoji sobi in cel dan jokala. Ampak kot da to že ni bilo dovolj, je tisti večer padla tudi ona. Že ko sem videla, kdo me kliče, sem bruhnila v neustavljive solze. Druga drugi sva hlipali v slušalko ter druga drugo poskušali pomiriti. Vendar obe brez uspeha. Po klicu pa sem se zlomila. Ni mi pomagalo petje, ni mi pomagal ples, ni mi pomagalo niti likovno ustvarjanje, ni mi pomagalo nič in zato sem tudi sama poiskala uteho v nožu. Bolečina me je res zamotila, a vedela sem, da to ni dobro, poleg tega pa se kri kar ni hotela ustaviti. Kar tekla je in tekla, bilo je grozno … nobenega povoja nisem imela, nobenega obliža, pravzaprav ničesar. Imela sem  srečo, da je rana le končno obupala in po dolgem času je kri nehala teči iz nje. Zelo sem se ustrašila, v kopalnici sem bila zaprta najmanj kakšno uro. Ko sem prišla iz kopalnice, sem se počutila nekoliko olajšano, vendar ni bilo to to … podzavestno sem vedela, da ji moram povedati. Ker nisem bila sposobna govoriti, sem ji poslala sporočilo, v sporočilu sem napisala prav njene besede: »Beba, oprosti mi, prosim.« Takoj je vedela, kaj to pomeni. Prepoznala je svoje besede. Prav tako, kot sem jaz od nje pričakovala, da mi je povedala zakaj, sem morala tudi jaz povedati zakaj. Dolgo sva se pogovarjali. Naslednji dan pa, ko sva se videli … prislonila mi je takšno zaušnico, da se mi je njena roka na licu poznala še nekaj časa. Seveda so naju vsi debelo in postrani gledali, a midve sva se tem pogledom le smejali.

Zavračala sem pogovore, cel dan nisem jedla nič, tudi pila sem bolj slabo, bila sem sama s sabo v svoji sobi in cel dan jokala. Ampak kot da to že ni bilo dovolj, je tisti večer padla tudi ona.

Ta dan je bil za naju usoden. Po pouku sva se dobili. Povedala sem ji, da tako ne gre več. Povedala sem ji, kako močno si želim, da preneha s tem dejanjem. Ona je samo kimala in tu pa tam po tiho in zaskrbljeno dejala:  »Veš, jaz tudi«. Res se je trudila in dnevi so bili nekoliko boljši, vendar to še vedno ni bilo to. Odločila sem se, da poiščem pomoč. Obrnila sem se na svojo mačeho, ki je socialna delavka in ji res največ zaupam. Povedala mi je za spletno stran tusmo.si, povedala mi je tudi za njihov facebook profil, ter mi je priporočala, da preko zasebnega sporočila stopim v kontakt s socialno delavko, ki se ukvarja prav s tem.  Ta socialna delavka mi je dala veliko nasvetov, od tega, da naj prijateljice ne obsojam, da ji vedno znova povem, da jo imam rada in ji stojim ob strani, ter da ji povem, da me skrbi zanjo, da ko zdrži brez tega, da ji vedno znova povem, kako ponosna sem nanjo, da jo usmerim v prihodnost, in da skupaj sanjariva o njej, da naj ne pričakujem, da bo nehala s tem od danes na jutri, ampak da se z malimi koraki daleč pride, in še veliko takšnih nasvetov. To mi je pomagalo. Poiskale sva drugo stvar, v kateri se pomiri in uspelo nama je.

Po velikih padcih in ponovnih vzponih sva dosegli najin cilj. S skupnimi močmi sva uspeli. Danes se vračam nazaj in pišem, le pišem in zraven jočem. Čez toliko stvari sva šli skupaj in še vedno je ob meni in jaz ob njej. Ta mesec je že 4 mesece »clean« in tako sem ponosna nanjo, ona pa je ponosna nazaj name, saj sem edina oseba, ki sem jo razumela in je nisem zaradi tega obsojala oziroma jo zaničevala. Ko sem ji povedala, da sem se lotila pisati najino zgodbo, je bila zelo ponosna name. Ve, kako je to psihično naporno in velikokrat mi je rekla: »Miška, odnehaj za danes, nočem, da se ti kaj zgodi«.

Res boljše najboljše prijateljice si ne bi mogla izbrat.