Svoje rane skrivam pod dolgimi rokavi, gamašami, več plastmi debelih zapestnic … pod vezalkami. Včasih znam biti prav inovativna z načini, kako drugim preprečiti pogled na sramoto, zapisano v kožo. Naj ostane bolečina skrita. Tako ali tako ne bi razumeli. Le kako bi lahko od barbik, kokošk in športnic pričakovala, da bodo razumele moje strahove? Le kako bi od skejterjev, frajerjev in piflarjev pričakovala, da bodo dojeli moje raztrgano srce? Kako bi lahko kdorkoli razumel tako bedno in pomilovanja vredno dejanje brez očitanja, gnusa in predsodkov? Bolje, da ne vedo.
Vrstniki ne razumejo. Pika. Vsaj ne brez izkušenj ali ustreznega védenja. Niti odrasli ne razumejo brez ustreznega znanja. Še jaz se ne razumem vedno! Vseeno pa ljudje okoli mene opazijo, da sem drugačna. Da se ne smejim iskreno, da zavračam povabila, da ignoriram, da me ne briga, da se zapiram, da odhajam, da … da prav sevam negativnost okoli sebe … Tega se kljub skrbno skritim ranam, ne da prekrit.
Prijatelji me zapuščajo. Jebiga, očitno že niso bili pravi! Sicer pa – kdo bi se sploh želel družiti z mano? Še jaz se imam poln …! Starši obupujejo – nad mojim obnašanjem in nad ocenami. Se ne čudim. Sama sem.
Znašla sem se že na obeh bregovih – med tistimi, ki so svoje rane skrivali in med tistimi, ki so druge rane opazili.
Po pouku smo s sošolkami sedele na sončku ob kavi. Poletje se še ni povsem poslovilo, zato smo lovile tople žarke v kratkih rokavih – morda še zadnjič. Mimo je prišla punca iz paralelke. Takrat so vse utihnile in ji sledile s pogledom. Oblečeno je imela majico z dolgimi rokavi, a se je kljub temu videl teniški trak na zapestju. Za vsak slučaj …
»Ta je čisto premaknjena.«
»Reže se.«
»Kao emo.«
»Misli, da je to kul.«
»Mogoče ima kake težave,« sem rekla.
»Ahh, samo pozornost išče. Saj se z nikomur ne druži!«
»Res beden način za iskanje pozornosti.«
»Kot, da jo bo kdo maral tako.«
»To moraš biti res malo »fuknjen«, da se lahko kar tako porežeš.«
»Res je.«
Na srečo sta se nam takrat pridružila dva sošolca in punce so zamenjale temo. Tega ne bom zmogla več dolgo poslušat. Kako so lahko tako slepe? Očitno res nimajo pojma. Da je to neka moda … halo, moda?! Kdo bi pa želel biti moderno nesrečen? In pozornost … zgleda, da jo res dobiš. Res je fino vzbujat pozornost in te potem takole opravljajo. No, če želi kdo obveljati za psihično nestabilnega čudaka, zna bit s tem cilj dosežen.
Zdaj naj pa še kdo reče, da bi morala takrat komu povedat … Kljub temu, da smo bile takrat že nekoliko starejše, sošolke niso imele pojma. Kako naj bi moje prijateljice razumele takrat, ko komajda nismo bili več otroci?
So enako govorili nekoč o meni?
Nedavni komentarji