Ko so me prosili, naj napišem nekaj za ta blog, sem si mislila: »Nič lažjega, saj pišem svoj blog skoraj vsak dan, poznam te stvari in vse to sem doživela.« …in preživela. Pa ni bilo tako lahko napisat. Ko sem se usedla za računalnik, niti približno nisem vedela, kje naj začnem. Od tega je sedem let; spomini so obledeli in bolečina je minila. Zato sem pobrskala po predalih in odprla dnevnik – tistega, za katerega sem vedela, da sem ga pisala pri štirinajstih letih. Takoj, ko sem odprla platnico, sem zagledala tanko kirurško rezilo brez držala; tako tanko, da je nemogoče vedeti, da je tam, če je dnevnik zaprt, in verjetno je še vedno neverjetno ostro. Pojma nimam, zakaj ga takrat nisem vrgla stran, do sedaj pa sem nanj že pozabila. Pravzaprav sem si želela pozabiti vse, ampak so tanke brazgotine ostale na levem zapestju kot skorajda nevidno opozorilo.
Zagledala sem skalpel in kot hiter film so mi skozi glavo švignile slike in medli občutki s tistih dni. Očitno se še vedno vsega spomnim in to je dobro. Res bi bilo škoda, če bi eno leto dejansko zbrisala s spomina in žal bi mi bilo, če bi vse brazgotine zbledele. Ne, ne pravim, da je bilo dobro, to kar sem počela… ne pravim, da je bilo prav, da sem se zapirala vase, da sem bila nesrečna, in da sem se tiho uničevala. Le škoda bi bilo, če bi pozabila, če se ne bi pobrala in se ne bi iz vsega veliko naučila. Čeprav me je bilo dolgo sram, da sem svojo bolečino izražala na tak način, zdaj o tem lahko govorim. Ponosna sem nase, da sem zbrala zadnje drobtinice volje, sprejela pomoč in se pobrala. Pa čeprav sem takrat iskreno sovražila vsak košček sebe, čeprav je vse šlo narobe tako doma, v šoli kot tudi s prijateljicami, in me je On le spretno izkoristil …, sem danes popolnoma srečna. Bila je huda šola in morda je bilo trpljenje potrebno, da sem se naučila spoštovati sebe.
Zaprla sem dnevnik in v trenutku sem vedela, kaj moram napisat – ker to ni nekaj, kar se mi je nekoč zgodilo, to je nekaj, kar me je spremenilo … Zdaj vem, da moji nepopolnosti nič ne manjka, da nihče ni brez napak in predvsem, da za srečo ne rabim biti drugačna kot sem, niti ne rabim drugega, kot že imam. In če se mi zdaj zgodi kaj slabega, če sem žalostna, in če samo za trenutek pozabim cenit življenje tako kot je, me na to spomnijo tiste tanke bele črte na levem zapestju.
Nedavni komentarji