Živjo!

Moja mami mi je poslala to stran in vidim da tukaj piše kar veliko zgodb podobne moji.

Kako naj začnem… Vsi so se mi posmehovali, zmerjali kako sem debela, kako sem grda… in prišel je dan, ko sem prvič vzela rezilo in v mojo tedanjo prelepo kožo zarezala prvo črtico. Ali je možno da je od takrat že dve leti? Mislila sem, da je minilo komaj eno leto ali celo manj.

Vse se začne z eno besedo… Vse se konča z eno ureznino v koži. Vsaj tako je bilo pri meni ko sem se rezala vsak mesec. Sedaj pa je moja koža uničena. Najbolj so uničene noge. Še vedno se poznajo rdeče črte. Na zapestju pa sem si nekoč skoraj prerezala žilo. Sedaj se mi tam poznajo bele črte, ki jih vedno skrivam, saj me je po eni strani strah kaj bodo rekli drugi.

Sedaj pa se ne režem več. Sprostim se na kakšen drugačen spomin, kar pa je boljše zame.

Samo še spomini so v moji koži. Vsaka črtica, en spomin.