Ko sem bila stara 2 leti sem po nesreči poškodovala mlajšega brata. Imel je hudo poškodbo glave. Od takrat poslušam zgodbe o tem dogodku. Pri 4ih letih je babica zbolela za psihično boleznijo. V petem razredu sem se sprla z najboljšo prijateljico. Mami je zbolela za sladkorno boleznijo ter iz črevesja so ji odstranili polip zaradi katerega bi lahko v nekaj letih umrla. Družina je skregana. Teto imam v samostanu,druga teta pa jemlje močne tablete proti depresiji. A ni edina k ima te probleme. Polovica družine obiskuje psihiatre. Razen druge babice ki je duševni bolnik a si tega ne prizna zato se kadj pa kdaj zgodi da upije nate ob polnoči iz balkona stričeve hiše. Ali pa se nate spravi med obiskom ter ti govori kaj imata z mojim očetom s katerim sta na smrt skregana.

V petem razredu sem prvič naredila poskus samomora s tabletami. Našla sem nove prijateljice in vse je bilo uredu do konca sedmega razreda ko sem začela z rezanjem. Kmalu za tem sem naredila še en poskus samomora z tableti. Po poletnih počitnicah pa še z enekcijo polno zraka k sem ga hotela vbrizgati v kri,k sreči sem žilo zgrešila. Ampak z rezanjem nisem prekinila. Sredi šolskega leta so za to izvedele moje prijateljice. Ki so me prisilile da sem v tem spregovorila. Povedala sem razredničarki pa pa potem socijalni delavki. Čez dva dni so za vse zvedeli še starši. A noben me resnično ni razumel. Veliko prijateljev in znancev mi je obrnilo hrbet. Ena od prijateljic je izdala celotni šoli.

Potem sem našla sestrično ki mi je tudi sestrična. Ta mi je pomagala ter me razumela saj sem rešila njeno življenje ter življenje še nekaterih sošolk. Pobrala sem se in se nehala rezat. Ostali so spomini in brazgotine. Spoznala sem kdo so moji pravi prijatelji.

Svojo zgodbo sem napisala za vse tiste k v tem trenutku ne videte izhoda. Vedite ne splača se obupati saj je življenje lepo. V nobenem problemu niste sami!!