Če upoštevamo mnenje sovaščanov vasi kjer živi moj oče, je bil najslabša možna izbira za punco, ki je pridna in obetavna. V resnici, pa sem že takrat v sebi umirala na obroke. Spadala nisem nikamor in vsak nov dan je bil beda.

V tem obdobju sem občasno še prišla k očetu, predvsem zaradi občutka dolžnosti, ki sem ga imela, da moram poskrbeti za njega. Tudi on sam, je dobro poskrbel za to, da je bil ta občutek vedno prisoten. Preselil se je v staro razpadajočo hišo, brez elektrike in vode. Ob vsakem obisku sem mu po svojih najboljših močeh pospravila in ga dobesedno prisilila, da se je umil in obril. Stara sem bila petnajst let in začela sem razmišljati s svojo glavo. Podobe in dogodki iz preteklosti so začeli dobivati jasno sliko in vedno manj sem verjela njegovim besedam. Začela sem se mu upirati.

Istočasno sem se prvič zaljubila. Bil je tisti ”bad guy”, na katere punce tako hitro pademo. Ni me motilo, da ima za sabo že kar nekaj dni v zaporu, ni me motilo nič v povezavi z njim.  Življenje tudi njemu in njegovi družini ni prizanašalo. Ob njem sem imela občutek, da me razume, počutila sem se varno. On, njegov brat in njegova starša so postali moja nova družina. Odprli so mi vrata svojega doma in me sprejeli brez vprašanja. Končno sem nekam spadala. Za to, jim bom hvaležna do konca svojega življenja.

Pravljica pa ni trajala dolgo. Ravno to, da je bil ”bad guy”, je imelo svoje posledice. Začeli so se konstantni prepiri z očetom, v šoli sem se počutila utesnjeno, doma je bilo vse bedno…  Ko nisem bila z njim, sem dneve preživljala zaprta v sobi in poslušala glasbo. Živela sem za vikende, ko sva bila lahko skupaj, vse dokler ni zazvonil telefon. Povedali so mi, da so ga odpeljali… v zapor. Moj svet se je sesuval.

Veliko stvari se je zgodilo tisto poletje. Bilo je dolgo in naporno. Vsi smo doživeli in pretrpeli veliko. V enem telefonskem pogovoru, sem izgubila vse. Moj svet se je sesul. V sebi sem imela občutek, da se lomim na tisoče koščkov, dušilo me je… Najhuje je bilo to, da sem res verjela, da sem jaz kriva za vse. Ko bi vsaj takrat vedela to, kar vem danes. Vedela pa sem, da ne prenesem te bolečine, ki je v meni. Na začetku je bolelo, v nekaj sekundah pa je bolečina prešla v jezo. Odšla sem v sobo in prižgala glasbo. Skupaj z njo je pritisk v meni še bolj naraščal. Nadzora nad svojimi mislimi nisem več imela. Potem sem se spomnila…, če je pomagalo njemu, zakaj ne bi meni? Spomnila sem se na brata svojega fanta…

Bilo je hudo. Ni mi hotel povedati, kaj točno se je zgodilo, vedela in čutila pa sem, da je tik pred zlomom. Odšel je ven, sledila sem mu in ga našla. Stal je z razbito steklenico v roki in jo držal nad drugo roko. Ustavila sem ga in takrat mi je postalo jasno, zakaj je njegovo telo polno brazgotin.

Odšla sem v kopalnico in začela iskati žiletke. Vedela sem le to, da moram začutiti pravo bolečino in potem bo lažje. Zaprla sem se v sobo in usedla na tla. Nekaj časa sem žiletko samo držala in čakala. Nazaj so prišle tiste misli…, grozna si, sama si, ne zaslužiš si ničesar, vsi te zapuščajo…  Čutila nisem ničesar, bilo je, kot, da bi nekdo izpustil podivjano žival. Z vsakim rezom me je ena misel zapustila. Z vsakim rezom sem čutila olajšanje in se istočasno kaznovala, ker sem grozna oseba. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se ustavila.

Pogled na mojo roko ni bil lep. Bila je razrezana od zapestja do komolca, kljub temu pa sem čutila olajšanje, bila sem sproščena.

V realnost me je vrnil pekoč občutek. V tišini in strahu, da ne bi srečala brata sem pohitela v kopalnico. Roko sem dala pod vodo, in šele voda je razkrila moč moje jeze. Postalo mi je slabo, vrnila sem se v sobo. Roko sem zavila v brisačo in zlezla v posteljo. Mislila sem samo eno: ”Kaj si storila?”

Pusti komentar