Danes se zdi to daljna preteklost, v resnici pa so se takrat dnevi vlekli v neskončnost. Vsak dan sem bila bitko sama s sabo. Težko je, ko pred sabo ne vidiš nič razen teme in nimaš niti najmanjšega upanje v boljši jutri. Težko se je zjutraj pogledati v ogledalo, saj je vse, kar vidiš v njem, samo še senca človeka, ki je obstajal nekaj tednov nazaj. Vse, kar si v resnici želiš, je objem. Nekoga, ki bi te objel in ti rekel, da bo vse ok, da si ti ok. Realnost bila pa je bila popolnoma drugačna. Podoba v ogledalu je blogostajala sama in vedno bolj temna.

”No, spet mi mal dogaja dons. Jst sem kriva za čist vse. Občutek imam, da me bo razgnal od jeze. Prvič v življenju sem jokala že ob sedmih zjutri. Spet sem vsa v črnem. Ne morem, res ne morem, ker je tok besa v men. Najrajš bi vse razbila. Sploh ne vem kaj naj pišem, ker sem jst kriva in ni opravičila za mene. Kok mi je blo bedno pr plesnih, k sem rekla, da sem padla z rolerji, k sem kr čutla poglede od vseh… ja sej vemo, spet si se rezala. KAJ K…! NI MI ŽAL!!!! NI MI! Čist prov mi je da sem se in še se bom,  pa če ostanejo samo še kosti od mene. Zdele bi najrajš zbežala ven iz razreda… Kr komi čakam, da pridem domov, da se spet razrežem. Če bi me zdele slišala iz svetovalnega, bi me pomoje kr zaprl nekam. Sej mogoče bi me pa moral. Ne vem, vem samo to, da bom znorela in da imam v glavi tisoč misli. Kr zdi se mi, da sem en beden človk tuki sred klasa. No sej enkrat bo boljš, čeprov ne verjamem.”

To je bila moja realnost. Nenehno poniževanje, zaničevanje same sebe. Izhod sem videla v rezanju. To je bila edina stvar, ki me je pomirila in ustavila moje misli. Mogoče kdo pozna občutek, ko ti je tako hudo, da imaš občutek, da ti bo razneslo notranjost telesa, ko hlipaš in ječiš na glas in se zviješ v klobčič… In en dan kasneje?

Dons sem spet čist v k… Prov dost mam že tega. Zakva si ne morem vtepst v glavo, da sm čist uredu, da dobr zgledam? Ma zakva sploh obstajam? Tok si želim umret, sploh si ne želim obstajat. Vsak dan novi problemi, nove skrbi, kt da bi mela 5 ton na seb. Prov bedno je že vse skupi. Vse mi mori, v nobeni stvari ne vidm smisla, nimam razloga za življenje. K bi kr zdele šla nekam in se vrgla dol z mosta, da bi blo konc vsega. Da me ne bi blo več. Ena grozna oseba manj na svetu. Najraj bi skoz spala in sanjala, vse bi blo tko kot bi jst hotla. Sam k tko ne more bit. Dan k bom umrla bo najlepši dan v mojmu življenju. Ne bo se mi več treba ubadat s fotrom, sama s sabo, samo mir, tišina, konc tega bednga živlena, propad grozne osebe.  Ko bi se zdele razrezala, da bi čutla bolečino, da bi spravla ta grozn filing ven iz sebe. Sam pol bi mi blo pa spet bad, zato k bi bla spet razrezana, ma ne vem. Sploh ne vem več, kaj nej sama s sabo nardim. Ful si mislm, da grem vsem okrog sebe na k… Sploh ne vem, ne morem več, dost mam same sebe, problemov k si jih sama delam. P…. sem bedna, zmeri k se spravm pisat v ta zvezek skoz eno in isto pišem. Sej mogoče je mel pa XXXXX takrt prov, najbolj, da se ubijem pa bo en problem za vse okrog mene manj. Nobenmu ne bom morila s svojimi problemi…

Sam kje bom jst najdla pogum za kej takga. Kokrat sem že hotla to narest pa si nikol nisem upala. Kako nej to nardim, da bo hitr, da ne bom nč čutla, samo da bo mir. Da me ne bo več, samo to si želim, samo to, da me ne bo. Da dons zaspim in se ne zbudim več. Zjutri mi ne bo treba v šolo, nč več strahu, kaj mi bo fotr reku k me bo klicu, nobenga razočaranja več. Zdele horoskop berem… bodite srečne z njim! S kom?! Z njo, z žiletko. Edina stvar k me lahko reši in osreč. Ne vem več, kaj nej še napišem. Že stokrat sem napisala da si želim umret. Ja p…. hočem umret, umret, umret in še enkrat umret. Še enkrat lahko napišem, hočem umret!!!! 

Spustila sem te v svoj svet. Kaj pravzaprav je moj namen? Vsekakor ne, da bi se komu zasmilila. Moj prvi namen je ta, da podprem vse, ki se trenutno soočate z istimi vprašanji, kot sem se jaz in vam sporočim, da niste sami. Vse misli, ki vam norijo po glavi, vsi ti občutki so popolnoma normalni, glede na to kaj preživljate. Poskusite dvigniti glavo in se ozrite naokrog.  Z vami ni nič narobe in prepričana sem, da imate v svoji bližini nekoga, ki vas ima rad in mu ni vseeno za vas. Verjetno samo ne zna pomagati in ne ve, kako se obnašati. In to me pripelje do mojega drugega namena, ki je za vse vas, ki poznate nekoga, ki se samopoškoduje. Ne sodite, ne obsojajte. Namenite prijatelju ali prijateljici objem in ga vprašajte, kako mu lahko pomagate. Ni lahko, ko se počutiš, da si sam na celem svetu.