kar naenkrat…..bum! spet! brez razloga….umru bom, slabo mi je, komaj pridem do zraka, srce mi tolče kot utrgano…in gre mimo, kot da ni bilo nič… še en panični napad…kot da ni že dovolj da je celo moje življenje obrnjeno točno nasprotno kot sem si ga zamislil.

ime mi je Kristjan in star sem bil 8let ko me je oči prvič pretepel brez da bi vedel kaj sem naredil narobe…to me je prizadelo…. če bi vsaj vedel razlog za vsako polomljeno kost ali modrico ki sem jih dobil od mojga očija…ampak ne, ta tišina in brezpomensko kričanje doma sta me ubijala….  nič nisem vedel, zakaj se moj oči, ki ga imam najraje na svetu tako obnaša do mene.

po enem prepiru sem si od živčnosti spraskal kolena…to sem opazil ko je moje sanjerjenje zmotila pekoča bolečina….kolena sem si globoko spraskal pa se še zavedel nisem…. nato me je prešinila misel…da bi se lahko rezal namesto da se spraskam..zdelo se mi je da v to vložiš manj truda…. zaprl sem se v kopalnico, se zaklenil, vzel mamino žiletko za britje in zarezal. navdužen sem bil nad občutkom miru ki mi ga je rez prinesel..tega nisem čutil že dolgo…star sem bil 12, skoraj 13 let.

od takrat naprej sem se rezal za vsako stvar..če oči ni bil zadovoljen z mano, če sam nisem bil zadovoljen s sabo, če sem bil jezen ali žalosten… in še to sem bil jezen zmeraj samo na sebe ker sem sam pustil da mi kaj pride do živega. počutil sem se odveč in v napoto vsem, počutil sem se nesposobnega. padel sem v depresijo in začel dobivati panične napade…vsega me je bilo strah, postal sem zelo zaprt vase in imel sem občutek kot da me noben ne mara.. noben doma ni opazil da imam kakršne koli probleme, ker sem se nekako naučil funkcionirati približno normalno …rekli so da grem čez najstniško fazo in me oustili pri miru.

ker sem bil velikokrat sam, sem imel veliko časa za razmišljanje, kar je vse še poslabšalo, dobil sem paranojo pred vsem …. ni mi šlo, in padel sem 1. letnik….

zato sem počasi začel razmišljati o samomoru…več dni sem razmišljal kako bi si vzel svoje življenje in prišel do perfektnega plana..obesil se bom… za hišo..drevo je dovolj visoko, nobenega ni doma… vrv sem privezal za vejo in drugi konec sebi okoli vratu…. sedel sem nekaj časa in razmišljal kakšno uslugo bom naredil vsem…. in skočil.. čez par sekund se je veja odlomila..niti samomora nisem sposoben narest..počutil sem se še slabše in slabše….

nekega dne pa je oči le pogruntal da sem čisto porezan…24h na dan sem bil pod nadzorom, dobil sem prepoved rezanja in noben me ni vprašal kaj je narobe. spraševal me je če mislim da sem s tem kul, če mislim da sm neki posebnega…če si nekej posebnega ne dobiš službe..moraš bit večina…blablabla..sploh nisem poslušal..samo strinjal sem se z vsem da bi bilo čimprej vse mimo…

čez nekaj časa se je oči preselil in prekinil stike z vsemi..bil sem žalosten ker nikoli nisem razumel zakaj se je tako obnašal..še vedno sem ga imel rad..izgubil sem očeta ki ga nikoli nisem zares imel..amapk kaj kose spominjam  ko sem bil mlajši od 8 let…takrat je bil prijazen..in še vedno imam upanje da bo pa mogoče spet tak

… ker sem imel prepoved rezanja sem s tem prenehal….še zmeraj imam depresijo…včasih. in še vedno imam panične napade in še vedno sem nesamozavesten, še vedno nimam odgovorov in še vedno sem brez očeta.