Bila sem žalostna, veliko sem jokala. Zdelo se mi je, da me nihče ne razume, in da se z nikomer ne morem pogovoriti.

Tako se pogosto začne pripoved mladostnic_kov, s katerimi se srečam. Nekatere_i skušajo pregnati takšne težke občutke s pogovorom, nekatere_i s športom, poslušanjem glasbe, spet druge_i skušajo utišati žalost in osamljenost z alkoholom ali drogo, nekatere_i se porežejo. Zadnja možnost predstavlja eno izmed oblik samopoškodbenega vedenja. Ta prispevek je namenjen temu, da pojasni, kaj sploh je samopoškodbeno vedenje, njegove vzroke in posledice. Namen prispevka pa je tudi ta, da spoznaš, da se to, kar doživljaš, ne dogaja samo tebi, in da so možne tudi druge poti do boljšega počutja!

Opredelitev samopoškodbenega vedenja

Samopoškodbeno vedenje je namerno poškodovanje lastnega telesa, ki povzroča bolečino, krvavitve, brazgotine ali podplutbe.

Kako pride do samopoškodbenega vedenja?

Samopoškodbeno vedenje se največkrat pojavi takrat, ko se v tebi nakopičijo močna negativna čustva (jeza, žalost, nemoč, občutek brezizhodnosti, osamljenost). Lahko se pojavi misel, da bi se samopoškodoval_a. Ta misel postaja vedno močnejša in vedno težje se ji upiraš. Samopoškodba prinese trenutno olajšanje tvojega trpljenja, vendar pa hitro sledi strah, da bi katera oseba odkrila, kaj se je zgodilo. Večina mladostnic_kov se samopoškodbenega vedenja tudi sramuje. Zdi se jim, da bodo druge_i mislile_i, da se jim je zmešalo, ali da so nore_i.  Zato samopoškodbeno vedenje skrivajo pred drugimi. Lahko se zaupajo najboljši_emu prijateljci_u, ali pa še to ne. Morda imaš po samopoškodbi tudi neprijeten občutek, da tega ne moreš kontrolirati.

Oblike samopoškodbenega vedenja

Najbolj poznano samopoškodbeno vedenje je rezanje, vendar pa je to samo ena od oblik samopoškodbenega vedenja. Samopoškodbeno vedenje namreč vključuje preko 20 različnih oblik vedenja, ki so lahko prisotne na katerem koli delu telesa, najpogosteje pa na rokah, zapestjih, trebuhu in stegnih. Pri večini je prisotnih več oblik samopoškodbenega vedenja.

  • Namerno rezanje ali prebadanje kože (sem sodi tudi vrezovanje besed ali simbolov v kožo)
  • Hudo praskanje ali ščipanje z nohti, ki privede do krvavitve in na koži pusti sledove
  • Ožganine
  • Puljenje las, trepalnic ali obrvi
  • Udarjanje predmetov ali sebe, da nastanejo modrice ali krvavitve
  • Grizenje do krvavitve
  • Ugašanje cigaret na koži

Kdo se samopoškoduje?

  • glede na starost
    Samopoškodbeno vedenje se najpogosteje začne pojavljati med 14. in 16. letom, lahko pa se začne tudi že v otroštvu ali šele v odraslosti. Največ samopoškodbenega vedenja je prisotnega med mladostnicami_ki, s starostjo je tovrstnega vedenja vedno manj.
  • glede na spol
    O samopoškodbenem vedenju pogosteje razmišljajo dekleta (53%) kot fantje (28%). Dekleta (20%) se tudi dejansko pogosteje samopoškodujejo kot fantje (9%). Fantje pogosteje udarjajo predmete, dekleta pa se pogosteje režejo. Vedno več raziskav potrjuje tudi visok odstotek mladostnic_kov, ki so transspolne osebe.
  • glede na spolno usmerjenost
    Samopoškodbeno vedenje je pogostejše pri osebah, ki se identificirajo kot LGBTIQ+ osebe oziroma pri tistih, ki nimajo jasno opredeljene spolne usmerjenosti (ne vedo, ali so homoseksualno, heteroseksualno ali biseksualno usmerjeni).

Najverjetneje se pogosto počutiš osamljeno_ega, lahko si pogosto jezna_en, vse se ti zdi brez veze in nimaš upanja za boljšo prihodnost, saj so to občutki, o katerih poročajo tisti mladostnice_ki, ki se samopoškodujejo. Morda se tudi pogosto znajdeš v nevarnih situacijah (uporabljaš drogo, alkohol, imaš spolne odnose brez zaščite) ali si po naravi impulzivna_en (v situacijah odreagiraš zelo hitro, ne da bi premislil_a o posledicah svojega ravnanja).

Samopoškodbeno vedenje je tudi pogostejše pri osebah, ki imajo depresijo. Za depresijo je značilno, da potrtost, zaskrbljenost, pesimizem in nizko samospoštovanje trajajo daljši čas. V aktivnostih, ki so ti včasih prinašale zadovoljstvo, naenkrat nič več ne uživaš. Zdi se ti, da si brez prave volje in energije. Nič te več ne razveseli, pa tudi ne razžalosti ali razjezi. Ponoči slabo spiš in imaš slab apetit. Lahko se začnejo pojavljati misli o samomoru. Če se ti zdi, da imaš podobne težave tudi ti, poskusi čim prej zbrati pogum in o tem spregovoriti s svojimi bližnjimi ter poiskati pomoč. Depresijo se namreč da zdraviti z zdravili, pomaga pa tudi pogovor s strokovnjakinjo_om.

Pogostost  in trajanje samopoškodbenega vedenja

Podatki o pogostosti samopoškodbenega vedenja so zelo različni. V splošnem pa raziskave nakazujejo, da je samopoškodbeno vedenje prisotno pri 12 do 35% mladostnic_kov in študentk_ov. To pomeni, da se v skupini 10 mladostnic_kov lahko samopoškodujeta vsaj dva. Lahko gre za kratkotrajno ali celo enkratno eksperimentiranje, lahko pa samopoškodbeno vedenje postane tudi kronično in traja več let. Podatki kažejo, da je samopoškodbeno vedenje prisotno tudi še pri 4% odraslih.

Nevarnosti samopoškodbenega vedenja

Pogosto sem razočarana nad sabo in nad svojim izgledom, zato se tudi režem. Že večkrat sem se tega poskušala odvaditi in hodila sem tudi na posvete k šolski svetovalki, ampak ni pomagalo. Ko sem te probleme zaupala prijateljici, mi je rekla, naj obiščem terapevta. Ampak te probleme hočem rešiti sama in si dokazati, da zmorem. Problem je, ker je tako težko. Vedno, kadar sem s prijateljicami, imam občutek, da sem najbolj grda in debela izmed nas. Ko npr. hodim po hodniku v šoli, imam občutek, da me vsi ljudje gledajo in se na skrito norčujejo iz mene. Tudi ko grem mimo skupine ljudi, ki se smejijo, mi glas v glavi takoj reče, da se smejejo meni, ker sem tako grda in ničvredna. Ne vem, kako naj rešim te težave. (AngieLena, www.tosemjaz.net)

Samopoškodbeno vedenje lahko pusti trajne brazgotine na koži. Obenem te morda neprestano skrbi, da bodo drugi odkrili samopoškodbe. Nekatere_i mladostnice_ki porabijo veliko energije za skrivanje znakov samopoškodb. Laži, izmikanja in prikrivanja pa na dolgi rok slabo vplivajo na odnose s prijatelji_cami in z družino. Možen je negativen odziv okolice, ker večina ljudi ne ve, kako bi se odzvala na samopoškodbeno vedenje, ki ga opazijo pri drugih. Stiske, povezane s samopoškodbenim vedenjem, lahko ovirajo tvojo šolsko uspešnost in izvenšolske dejavnosti. Ob ponavljajočem samopoškodovanju obstaja nevarnost, da se ‘navadiš’ obvladovati svoje stiske s samopoškodbami. Nekatere_i mladostnice_ki povedo, da imajo občutek, kot da so postale_i odvisni od rezanja, in da ne morejo nehati s tem početjem. V ozadju samopoškodbenega vedenja je lahko depresija, lahko predstavlja začetek razmišljanja o poskusu samomora, lahko je posledica hudih in bolečih izkušenj iz otroštva.

Res je, težko je reševati probleme sam. Težko pa se je tudi odpreti drugim in jim zaupati, kaj nas teži. Vendar pa ne pozabi, da poiskati pomoč preprosto pomeni iti po moč. Vsakdo kdaj pa kdaj potrebuje dodatno moč! Zato se ne sramuj iskanja pomoči, če se ti zdi, da je tvoja stiska velika in traja predolgo!