Morda ste se o mitih pogovarjali v šoli pri zgodovini ali slovenščini. Miti so namreč zgodbe iz daljne preteklosti, v katerih nastopajo nadnaravne_i junaki_nje in boginje_ovi. S pomočjo mitov naj bi si ljudje poskušali razložiti naravne pojave in dogodke, na katere niso mogli vplivati (zlo, smrt, začetek ali konec sveta itd.). Vendar pa miti niso samo stvar daljne preteklosti. Tudi v današnjem svetu skušamo najti razlage za stvari ali pojave, ki jih ne razumemo ali ne moremo vplivati nanje. Vendar pa naše razlage ponavadi niso podprte z dokazi in so lahko napačne.

Mnogo ljudi, morda tudi tvoje_i sovrstnice_ki, starši in prijatelji_ce, ne razumejo dobro samopoškodbenega vedenja, oziroma imajo o njem neka prepričanja, ki niso povsem točna. Zaradi takšnih prepričanj ti je morda težje spregovoriti o svojih težavah ali pa te je strah, da te bodo obsojale_i. Spodaj je navedenih nekaj najpogostejših mitov, ki se pojavljajo v zvezi s samopoškodbenim vedenjem. Lahko da boš odkril_a, da si v marsikakšnega verjel_a tudi ti!

1. Poškodujejo se samo ženske.

Raziskave v Veliki Britaniji so pokazale, da se samopoškoduje 9% fantov, vendar pa so v nekaterih raziskavah poročali, da je samopoškodbeno vedenje prisotno tudi pri 30-40% fantov. Če si fant, ki se samopoškoduje, ti je zaradi tega mita lahko še toliko težje spregovoriti o težavah, s katerimi se spopadaš. Vendar pa se veliko fantov sooča s podobnimi stvarmi, kot ti! Vedno več študij kaže, da je visok odstotek samopoškodovanja tudi med transspolnimi osebami.

2. Samopoškodbeno vedenje je poskus samomora.

Namen samopoškodbenega vedenja ni končati svoje življenje, temveč da bi se počutil_a bolje. S samopoškodbenim vedenjem skušaš obvladovati stres in zmanjšati neprijetne notranje občutke. Vendar pa lahko kljub temu, da ne želiš umreti, samopoškodbeno vedenje privede do resnih poškodb! Čeprav pri večini, ki se samopoškodujejo, niso prisotne misli o smrti, pa se le-te vendarle lahko pojavijo. Takrat je večja nevarnost, da samopoškodbeno vedenje privede do poskusa samomora.

3. Samopoškodbeno vedenje je prisotno samo pri mladostnicah_kih.

Res je, da se samopoškoduje največ mladostnic_kov, ampak samopoškodujejo se ljudje vseh starosti. Samopoškodbeno vedenje se lahko začne tudi že v otroštvu, obenem je prisotno tudi pri kar precejšnjem številu odraslih.

4. Če se samopoškoduješ, si nor_a in bi moral_a iti v psihiatrično bolnišnico.

Večina uporablja samopoškodbeno vedenje kot mehanizem obvladovanja svojih težav. Vendar pa tega mehanizma večina ljudi ne razume, zato ga lahko povezujejo z norostjo in psihiatrično bolnišnico. Da se samopoškoduješ, še ne pomeni, da imaš kakšno hudo duševno motnjo, da si nor_a, ali da bi moral_a iti v psihiatrično bolnišnico. Je pa res, da je samopoškodbeno vedenje velikokrat prisotno pri tistih, ki imajo duševne težave. Ob samopoškodbenem vedenju je lahko prisotna tudi depresija.

5. S samopoškodbenim vedenjem samo iščeš pozornost.

Samopoškodbeno vedenje je lahko izraz iskanja pozornosti, vendar pa to pomeni, da dejansko potrebuješ pozornost, in da so samopoškodbe tvoj klic na pomoč. Večina mladostnic_kov, ki se samopoškoduje, pa skuša svoje vedenje povsem skriti pred drugimi. Samopoškodujejo se na samem, redko se zaupajo prijateljicam_em ali družini. V vsakem primeru samopoškodbeno vedenje kaže, da si v stresu, kar zahteva, da ti okolica posveti pozornost in skuša pomagati.

6. Samopoškodbenega vedenja se ne da pozdraviti.

Najbrž se ti zdi, da je samopoškodbeno vedenje težko kontrolirati ali ustaviti, vendar pa večina sčasoma preneha s samopoškodbami. Žal ne obstaja čudežno zdravilo, ki bi ti lahko pomagalo. Samopoškodbeno vedenje je namreč najpogosteje samo znak drugih težav (depresija, soočanje s posledicami zlorabe, osamljenost, otopelost itd.). Nekatere_i uspejo prenehati s samopoškodbenim vedenjem čisto same_i, nekaterim pomaga, da se pogovarjajo s strokovnjakinjo_om, nekatere_i potrebujejo tudi zdravila (npr. antidepresive, če je ob samopoškodbenem vedenju prisotna tudi depresija). Mnogokrat je koristno, če celotna družina hodi na pogovore k strokovnjakinji_u. V vsakem primeru pa se samopoškodbeno vedenje konča takrat, ko namesto samopoškodbenega vedenja uspeš najti drugo metodo za obvladovanje stresa in težkih občutkov.

7. Tiste_i, ki se samopoškodujejo, so manipulativne_i.

Morda si s samopoškodbenim vedenjem skušal_a dobiti pozornost s strani svoje okolice, vendar pa to najverjetneje ni bil tvoj glavni razlog. Namen samopoškodbenega vedenja je predvsem zmanjšati notranjo napetost in stres.

8. Kdor se samopoškoduje, se reže.

Rezanje je samo ena od oblik samopoškodbenega vedenja. Čeprav je to najpogostejša oblika, si mladostnice_ki namerno povzročajo tudi opekline, si spraskajo kožo ali pulijo lase.

9. Kdor se samopoškoduje, je ‘Emo’.

Samopoškodbeno vedenje se pojavlja v raznovrstnih družbenih skupinah in kulturah. Osebo, ki se samopoškoduje, ne moremo označiti glede na njen izgled, glasbo, ki jo posluša, ali prijateljice_e, s katerimi se druži.

11. Če se samopoškoduješ, uživaš v bolečini ali pa bolečine sploh ne čutiš.

Običajno samopoškodbe bolijo. Pravzaprav je bolečina lahko cilj samopoškodbenega vedenja, sploh če se počutiš otopelo_ega in je samopoškodba način, kako se povežeš s svojim telesom, da nekaj začutiš. Ne obstajajo dokazi, ki bi potrdili, da tiste_i, ki se samopoškodujejo, kakor koli drugače čutijo bolečino, kot tiste_i, ki se ne.

13. Vse_i, ki se samopoškodujejo, so bile_i v preteklosti zlorabljene_i.

Nekatere_i, ki se samopoškodujejo, imajo izkušnjo zlorabe v preteklosti, vendar pa to ne velja za vse. Razlogi za to, da se oseba samopoškoduje, so zelo različni in pri vsaki_em posameznici_ku nekoliko drugačni.

14. S samopoškodbenim vedenjem lahko nehaš, če res hočeš.

Za nekatere to drži, pri drugih pa lahko samopoškodbeno vedenje postane kot nekakšna zasvojenost, ki je ne zmoreš ustaviti.

15. Kdor se samopoškoduje, je nevarna_en.

Samopoškodbeno vedenje je v veliki večini primerov aktivnost, ki jo počneš na samem. Če se samopoškoduješ, si najverjetneje navajen_a, da svojo jezo in napetost usmeriš navznoter oziroma proti svojemu telesu, ne pa navzven in v druge.