Na poletni večer se sprehajaš po parku in opaziš me. Nasmejano osemnajstletnico, ki s fantom sedi v senci, zasanjano grize vrh svinčnika ter riše v oguljen črn blok. Želiš iti naprej, a te na meni nekaj zmoti- moja koža. Bele črtice. Brazgotine? Ja. Sprašuješ se, zakaj. Misliš, da sem hotela pozornost. Misliš, da sem vase tisočkrat zarezala, ker je to ‘moderno’.

Ne veš, da sva se že velikokrat srečala, prav tu. Se spomniš bledega obraza najstnice, ki je prihajala teči sem? Vsak dan sva se pozdravila. Mislim, da te je skrbelo zame, ko me nekega dne naenkrat ni bilo več. In tudi naslednji dan nisem prišla.

Leta rezanja, povzročanja modric ter ožganin so prišla vzeti svoj davek. Meseci stradanja so terjali svoje. Obležala sem doma, v luži krvi ter solz. Sama. Hoteli so mi pomagati. Družina, prijateljica, fant. A jaz sem ugotovila, da vsem povzročam bolečino. S svojimi problemi uničujem življenja drugih, zaradi mojega zavračanja hrane ne more spati, zaradi mojih krvavih britvic fant vsako noč joka. Odrinila sem jih, vse, da bi bili varni pred mano- sovražila sem samo sebe in trpljenje, ki ga povzročam drugim. Pustila sem fanta. Jokal je, a sem verjela, da bo kmalu pozabil name. Izgubila sem voljo do risanja. Zabubila sem se v posteljo, kjer so mi delali družbo glasovi v glavi. Poslušala sem o svoji nesposobnosti, debelosti, šibkosti, gnusnosti, rezala sem in grizla sem se in praskala, ker so mi tako naročili. V šolo nisem več hodila. Nima smisla, sem si rekla. Tako in tako mislim, da konca tega šolskega leta ne bom dočakala, sem si govorila in pogledovala na polico, kjer sem imela škatlo, polno tablet. Takih za vsak slučaj. Preštevala sem jih vsak večer, in razmišljala o tem, kako bom nekega dne končala vse.

Si presenečen, kaj? Ne povežeš te podobe s to, ki si jo zdaj opazil v parku.  Ne verjameš, da sem to bila jaz.

Pred dobrim letom sem več mesecev preživela na psihiatriji. Spitali so me, predpisali zdravila in poslali domov. Kaj pa jaz, moja psiha? Odstranili so posledice. Vzroka pa niso mogli. Bilo jih je namreč preveč, da bi se ukvarjali z njimi. Tako in tako niso pomembni, so si prišepetavali zdravniki v belih haljah. Zdravila ima, jedilnik ima. Vemo, da ga ne bo upoštevala. Ne je mesa, in tudi če ona trdi obratno, mi vemo, da ga ne je, ker jo je v to prepričala anoreksija. Nikoli ne bo zdrava. Če bo še vztrajala pri taki prehrani, bo pa spet za nekaj časa pri nas na obisku. Če se bo še rezala, to ni naš problem.

Jezna sem bila. Nanje, nase. Želela sem ozdraviti. Bolj kot to pa sem si želela dokazati, da zmorem. Da zmorem brez ureznin. Da ni anoreksija ‘krivec’ za moje vegetarijanstvo. Da ne potrebujem več tablet, ki so mi jih tako suvereno predpisali, da bi na hitro odpravili z mano.

Tedne in tedne sem se borila sama s sabo in s hrano ter z britvicami. Veš kaj? Uspelo mi je. Uspelo mi je. Uspelo mi je, sem mislila.

Mesece je šlo vse gladko. Nič ureznin, nič tehtnic, vesela jaz. Potem pa sem jih zagledala. Na blagajni, ko sem si šla kupit malico med šolskim odmorom. Smejale so se mi s police- žiletke. Roke so se same stegnile in jih položile na trak. Čez nekaj dni so roke same segle po njih in zarezale. Rezale in rezale in rezale. Oh, kako je prijalo. Po dolgih mesecih sem bila končno pokrita s svežimi ranami in s potočki krvi. Spet me ni bilo v šolo. Spet sem dneve preživljala v postelji, čez dan spala, ponoči rezala, jezna sama nase, ker nisem zmogla.

Nikamor nisem šla. Do nekega jutra, ko sem se, po še eni neprestani in krvavi noči, odločila, da grem ven. Na koncert lokalne rock skupine, nič posebnega. Bala sem se, kaj bodo rekli znanci, ki jih bom srečala tam. Bala sem se, da bom srečala bivšega fanta, za katerega sem izvedela, da me po več kot letu še vedno pogreša. Ne vem, zakaj sem šla tja. Tudi on je bil tam. Po letu in pol sva govorila. Po letu in pol sem ga objela. Solze so mi stekle iz oči, ker so me ob tem zaskelele vse sveže rane. Še več solz, ko me je vprašal, če še počnem to. Še več solz, ko me je že stotič prosil, naj neham.

Spet sva se začela pogovarjati. Spet sem začela risati. Spet sem šla v šolo. Spet sem se začela smejati. Žiletke sem vrgla v smeti. Začela sem hoditi s sošolkami na kavo. Začela sem živeti.